1936 Rakek – Postavljanje mlaja

V ospredju je Puntarjeva hiša, v desni hiši je stanovala Mici Mele. Fotograf je stal na današnjem Trgu padlih borcev, ki se konča pri Puntarju. Od tam naprej je Ljubljanska cesta, levo navzdol od Puntarja je Cesta heroja Iztoka (me eno figo briga, če zdaj ni). Zima je in nisem uspela ugotoviti, komu ali čemu na čast postavljajo mlaj. Stal bo v trikotu med Trgom padlih borcev in Cesto heroja Iztoka.

Postavljanje mlaja ima dolgo tradicijo. Stali so v različne namene. Kot znamenje počastitve so nastali v 16. stoletju iz zelene listnate veje, ki je bila simbol pomladanskega praznovanja in največkrat povezana z jurjevanjem. V zadnji tretjini 18. stoletja so mlaje postavljali ob cerkvenih praznikih in do druge polovice naslednjega stoletja so bili predvsem kultura gospode in cerkve. Kasneje so jih postavljali ob porokah, birmah ali godovih. Dandanes pa še največkrat za rojstne dneve, od 18 naprej. Ko se je ženil en fant, do katerega hiše vodi pot po klančku, je bilo treba en mlaj postaviti na pot, drugega pa v dolino, da bi bila dovolj narazen za dilo, ki pride vmes. Fantje so pravilno ugotovili, da bo treba enega nekoliko odžagati. Ker pa so bili vsi že precej pod vplivom maliganov, so potem krajšega postavili v dolino in zasuli, daljšega pa na pot. Žal ni dokaznega materiala, ker še ni bilo pametnih telefonov.

»K jaz biu sem mlad, bilo lepo je na vasi …«, pravi Iztok Mlakar. Bilo je, res. Le družabnega življenja je bilo bolj malo. V sedemdesetih letih smo se mladi zbirali kar v Jamarskem klubu, ki je bil v Domiceljevih štalah. Tam je bil en gramofon, ki bi bil danes vreden več kot je bil nov. Plošče smo sami nosili, sošolec, ki se je šolal v Ljubljani in je tam hodil na plesni tečaj, pa nas je učil plesati. Gratis. Mater, kolk je blo nam fajn! Neko noč, ki je bila že stara, smo se odpravili proti domu. Sklenili smo, da bomo Z. spremili del poti. Ta del se je končal prav na križišču s fotografije. Tam smo bili kot tisti dve, ki sta bili dvajset let skupaj v zaporu, ko so ju spustili, sta se pa še na prvem križišču dve uri pogovarjali. Ker je noč dajala znake, da bo kmalu vzela slovo, smo odšli vsak k sebi: Z. po Ljubljanski, ostali po Trgu nazaj. Tri korake, pa res ne več, po razidu se S. obrne in precej naglas reče: A se jutri dobimo?

Z.: Ja, kje pa?
S.: Tam, kjer se največ zadržujemo.
Z.: A v klubu?
S.: Ne, na tem križišču.

Komentarjev ni bilo. Zasmejali smo se in končno le odšli domov. So bile počitnice in zjutraj ni bilo treba v šole, zato smo si lahko malo več privoščili. Saj pravijo, da pošteni ljudje hodijo pri dnevu domov.

Podatke sta zapisali različni roki.

Kraj: Rakek
Datum: 1936
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 23. 6. 2025
Oblika: fotografija