1926 Zemun – Alojzij Knap I.

Alojzij Knap – Klemenov Lojze se je rodil 14. junija 1904 v Cerknici. Umrl je 3. maja 1933 v Beogradu. Z vlakom so ga pripeljali do Rakeka, nato pa s kočijo do Cerknice, kjer je pokopan.

Leta 1909 se Alojzij, po domače Lojze, udeležil letalske prireditve v Gorici. Tam je z dvokrilnim letalom poletel Edvard Rusijan in s seboj vzel tudi šestletnega Lojza. Rusjanu je povedal, da želi tudi sam postati pilot. Z osemnajstimi leti je odšel v podoficirsko šolo v Kragujevac, od tam pa v pilotsko šolo, ki jo je končal z odliko. Služboval je v Zemunu, pet let, in tam končal oficirski izpit za pilota lovca. Za izredne sposobnosti in vestno služenje so ga dvakrat odlikovali s srebrno medaljo. Nekoč je priletel tudi nad Cerknico. V zraku je počel take vragolije, da so domači kar strmeli. S svojimi nastopi na letalskih mitingih je ljudem jemal dih. Ponesrečil se je 3. maja 1933.

V Zemunu mu je delal preglavice kolega Glodić, ki je imel iznakažen obraz. Lojz je bil lep, rad telovadil in bil najboljši pilot. Spoprijateljil se je z Ledovskim. Ta je bil ostareli pilot, ki ga je po zlomu Rusije jugoslovanska vlada sprejela v sestavo vojske. Moral je sprejeti novo državljanstvo in nižje delovno mesto – nadzornik letališča. Ledovski je v Knapu videl prihodnost sposobnega pilota. Oba sta stremela k višjim ciljem in nista opazila spletke komandanta in Glodića. Ko je Knap izgubil ljubljeno Belo, je izgubil tudi veselje do letenja. Zaradi komandantovih muh in Glogićeve izdaje je moral ostajati v vojašnici. Belin zaročenec je uporabil vse zveze, da bi Lojza odpustili iz vojske in bi moral oditi domov. Načrte je prekrižalo mednarodno letalsko tekmovanje vojaških pilotov v rušenju balonov. Moral bi nastopiti Glodić a je dan pred tekmovanjem spoznal, da nalogi ne bo kos. Knap ni letel že več mesecev. Kljub temu je moral vskočiti. Nadrejeni so verjeli, da bo jugoslovansko vojsko popeljal do zmage. Lojz je v resnici zmagal. V silnem navdušenju je naredil še en prelet pod mostom. Zadel ga je s krilom letala, ki se je potopilo v Savi in pilot z njim.

O njegovem življenju je Živorad Vukosavljević napisal knjigo z naslovom »Pilot podporočnik Knap brani Beograd«. Po končani vojni akademiji je stopil v letalstvo in se znašel na zemunskem letališču skupaj s številnimi Slovenci: Kalškom, Knapom, Jakličem in drugimi. Čeprav je bil oficir oni pa podoficirji, to ni motilo njihovega prijateljstva. Po letu dni je bil premeščen, a se je ob vsaki priložnosti vračal in se z njimi srečeval. Knap je medtem postal podporočnik in bil najboljši letalec, kar jih je imelo vojno letalstvo. Miting leta 1933 je Vukosavljević natančno opisal v svoji knjigi. Novela je na literarnem tečaju med 24 prijavljenimi prejela prvo nagrado. Ko je izšla v knjigi, jo je nagradila tudi Srbska akademija znanosti in umetnosti.

Viri:

• Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (05. 01. 1941), letnik 22, številka 5. URN:NBN:SI:DOC-5GNQSO0Z from http://www.dlib.si
• Zgodovina v šoli (2022), letnik 30, številka 1. URN:NBN:SI:DOC-N8NOKYHU from http://www.dlib.si

Kraj: verjetno Zemun
Datum: 1926
Avtor: neznan
Zbirka: Iva Marolt
Skenirano: 25. 11. 2012
Oblika: fotografija