1939 Lož – Viljem Zabukovec

Viljem – Vilko Zabukovec je bil kapelnik, vodja zbora, rojen muzikant. Bil je priljubljen in spoštovan. Spominjam se, kako so k njemu prihajali starejši, resni možje – Vitrih, Pek, Kutež in Bravec. Sedeli so skupaj, razpravljali o vsem mogočem, saj je bil marsikdo med njimi po svetu. Zame je bilo opazovanje teh pogovorov prava šola – poslušala sem zgodbe o daljnih krajih in dogodkih, ki so se m zdeli kot iz pravljice.

Vilkotov ansambel Accordeon Jazz, slikan pred leseno stavbo, ki so ji rekli Vilkotova baraka. Viljem je na sliki s harmoniko.

Viljem-Vilko Zabukovec se je rodil 28. junija 1906 kot osmi otrok pri Podgrajskih v Ložu.

Njegov oče Jakob Zabukovec je bil po pripovedovanju zelo delaven in zelo močan človek. Tam, kjer danes stojijo stavbe Kovinoplastike, je bila včasih valovita košenina. Jakob je izkopal ogromne količine kamna in tam napravil njive. Kamen je vozil v Iga vas za gradnjo osnovne šole, drugače pa je žgal apno. V Pungartu je imel apnenico – danes je to pod gozdom za Kovinoplastiko.

Posadil je drevored ob pešpoti približno tam, kjer je danes Kovinoplastika. Starejši se ga še spominjamo. Pri tem mu je pomagal sin Ciril. Danes so menda ostale le še tri lipe.

Mati Marija Zabukovec, rojena Turk, je bila doma z Volčjega. Z očetom Jakobom Zabukovcem se je poročila 13. junija 1897. Poroka ni bila iz ljubezni. Marija je izhajala iz zelo bogate družine, česar se je močno zavedala, in ni kazala velike ljubezni do moža in njunih otrok. Z njeno doto si je Podgrajska hiša zelo opomogla.

Viljem Zabukovec se je rodil z izjemnimi talenti. Vendar menim, da se je rodil ob napačnem času v napačno družino. Pri dvanajstih letih so ga dali v Ljubljano v šolo. Gimnazijo je obiskoval dve leti, potem pa se je vrnil domov. Na noben način ni maral postati duhovnik. Takrat je bil star šele 14 let. Za kazen se je moral izučiti za mizarja.

O Ljubljani ni veliko govoril. Tam je bil zelo nesrečen. Po prvi svetovni vojni je bilo splošno pomanjkanje in lakota, tudi v internatu niso dobili dovolj hrane. Pripovedoval je, da so hodili nabirat kislice okoli Tivolskega ribnika. Kaj je bilo potem z njegovo prebavo, pa si lahko samo mislimo. Leta 1918 je bil na pogrebu Ivana Cankarja – to pa je tudi vse, kar je povedal o svojem gimnazijskem času.

V internatu ni bilo prijetno. Dijaki višjih letnikov so se izživljali nad začetniki. Ker hrane ni bilo dovolj, so starši sinovom prinašali ali pošiljali hrano, vendar je on nikoli ni dobil. Bil je med duhovniki ali bodočimi duhovniki, česar si ni želel. Šolo je zapustil in se vrnil domov, kar je za mamo pomenilo veliko razočaranje in celo sramoto. Sama si ga je predstavljala v duhovniških oblačilih.

Viljem je hotel postati avtomehanik, saj je že tedaj trdil, da je prihodnost v avtomobilih. A stroga mati mu tega ni dovolila: »Ker nočeš biti duhovnik, bo pa tako, kot pravimo mi!« In postal je mizar.

Med vojnama si je ustvaril mizarsko delavnico, njegova največja ljubezen pa je bila glasba. Izdeloval je harmonike.

Igral je na veselicah z ansamblom, ki ja je ustanovil. Mislim, da je glasbo tudi sanjal. Glasba je bila njegov svet. Naredil je 360 harmonik, to mi je povedal sam.

Na zadnji strani te fotografije se je ohranil odtis dela žiga, ki ga je uporabljal pri izdelavi harmonik.

Bil je inovativen. V tistih časih se je lotil marsičesa in znal narediti skoraj vse. Le kuhati ni znal.

Vodil je Loško godbo na pihala. Katerikoli instrument je vzel v roke, je znal igrati nanj. Vse te instrumente je tudi popravljal – od trobil, citer, klavirja, pa še kaj drugega.

Očetova harmonika

Njegova strast pa je bila harmonika. Za popravilo harmonik je bil znan po vsej Jugoslaviji. Nekoč je dobil pismo iz Banata, ki je bilo naslovljeno: Zabukovec Viljem, Ljubljana, pa ga je pošta dostavila v Lož.

Ljudem je zaupal. Velikokrat mi je rekel, da je slabih ljudi zelo malo. V vsakem je našel kaj dobrega, tako je bil manjkrat razočaran. Poročil se je z Julko Špelko. Vsa skupna leta sta se imela rada. Imela sta dve hčerki, mene in Anico. Leta 1946 sta kupila pogorišče v Ložu. 1956 se je zaposlil v Kovinoplastiki in bil tam do upokojitve 1964.

Bil je bolj bolehen, pogosto je bil bolan. To je bila posledica prehlada med 2. svetovno vojno. Leta 1954 so mu ob Božiču odstranili ledvico. V tistih časih je bil to velik poseg.

Loško godbo in potem Godbo Kovinoplastike je s prekinitvami strokovno vodil od 1931 do bolezni 1965, že leta 1966 pa je umrl.

Prispevek je napisala: Valerija Gačnik.

Kraj: Lož
Datum: okoli 1939
Avtor: neznan
Zbirka: Valerija Gačnik
Skenirano: 10. 12. 2025
Oblika: 3 fotografije