1953 Lož – Na Mandrgah
Na sliki je postaven starejši par, pred njima je košat pes z ovratnico, mogoče volčjak. Za njima je lepa hiša z odprtim oknom in kamnitim portalom, še bolj zadaj se vidita zvonik cerkve sv. Petra v Ložu in prastaro župnišče, ki zdaj razpada, še v 70-tih letih prejšnjega stoletja pa so bili v njem stanovalci.
Oblečena sta kakor za nedeljo popoldne – ona v obleko brez predpasnika ter čevlje s srednjo peto in vezalkami. Nima rute, tako da vidimo gladko počesane lase, zadaj spete ali spletene v kito in pritrjene s frkietami.
On ima na sebi belo srajco z zapetim ovratnikom, čez njo visoko zaprt telovnik, lajbelc. Oblekel je gvant: riekelc z enakimi hlačami, ki nimajo roba, obul pa močne čevlje z vezalkami.
Žena mu pravkar nekaj pripoveduje, on se smehlja. Kako uglašen par sta videti zaradi tega smehljaja, sklenjenih rok in njenega izraza na obrazu!
“Toplega marčevskega dne 1953 je Vinko Toni na Mandrgah v Ložu napravil tole sliko. Na njej sta Marija Bravec in Ivan Bravec – Žan.
Ivan Bravec -Žan je bil tako kot velika večina njegovih vrstnikov, v prvi svetovni vojni vojak avstro-ogrske vojske. V Rusiji je bil 1915 zajet. Tam je kot ujetnik delal v neki tovarni v Moskvi. V oktobrski revoluciji se je pridružil Rdeči armadi. Domov se je vrnil leta 1919. O peripetijah na poti domov, ki je najbrž trajala kar nekaj časa, ne vemo prav ničesar.”
Med prebivalci Loške doline je bil Ivan Bravec – Žan spoštovan kot izkušen in moder človek, ki je videl veliko sveta. Spominjam se, da sem kot otrok slišala, kako so ga ljudje omenjali z rešpektom, ki so ga bili deležni le res upoštevanja vredni ljudje. Če nič drugega so možje, ki so se vrnili iz ujetništva ali dela na tujem, s seboj prinesli izkušnje, znanja in ideje, ki so jih bolj ali manj s pridom presadili v domače okolje.
Ivan Bravec – Žan pa iz naših krajev ni bil edini, ki ga je vojna vihra zanesla v rusko ujetništvo. Najbrž precej podobno pot iz avstro-ogrske vojske skozi Rusijo in revolucijo je prehodil tudi Janez Mohar Harašo, Potočanov iz Markovca, poznejši sodelavec Janeza Hribarja in njegov svak. V Grahovem je vojni ujetnik, čigar ime sem pozabila, ob vrnitvi s seboj pripeljal rusko ženo, ki je bila celo plemiškega porekla in tu osnoval družino … Pa jih je bilo verjetno še veliko.
Beseda Mandrge me od nekdaj vznemirja, ker je nisem zasledila nikjer drugje in tudi pomena in izvora ne najdem. Pokojna Ravšljeva mama iz Viševka, ki je bila tudi Mandrgarca, mi jo je razložila kot besedo, ki pomeni klanec in najbrž bo to držalo, saj so vse Mandrge, ki jih poznam na klancu: v Starem trgu, Ložu in Podcerkvi. Je kaj v zvezi s cerkvami? Ampak kako je beseda nastala? Je v zvezi s primorskim “mandračem”, ki pomeni (staro, kamnito) pristanišče oziroma zaliv ali z italijansko “mandra”, ki pomeni čredo? So jo prinesli furlanski zidarji v času Avstro-ogrske ali je ostala še iz ilirskih časov? Je enako stara in skrivnostna kot Ulaka in Ulce, ki so tudi najmanj dvoje – med Starim trgom in Ložem ter nad Markovcem, oboje na zložnem pobočju hriba? No, Ulaka je tudi na Blokah, se ve …
Ko bom velika bom postala raziskovalka izvora besed …
Slovarček:
- frkieta: lasnica
- lajbelc: telovnik
- riekelc: suknjič
- rešpekt: spoštovanje
- gvant: moška obleka; suknjič, hlače in včasih tudi telovnik, vse iz enakega blaga
- Mandrgarca: prebivalka Mandrg
Kraj fotografije: Lož
Datum fotografije: marec 1953
Avtor fotografije: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 14. 10. 2010
Oblika: negativ 135
RSS - Posts
V Grahovo je pripeljal ženo rusinjo Primožič Matija-Štefinov. Ženi je bilo ime Avdotija , ki je sabo pripeljala tri svoje majhne otroke iz prvega zakona (Ana,Ivan,Katinka). Tukaj pa sta skupaj imela še Jelko, Marijo in Pavlo. Žive so še Marija in Pavla stari 86 in 88 let. Marija živi v Kočevju , Pavla pa v Starem trgu.
V ruskem ujetništvu je bil štiri leta v Sibiriji tudi moj stari oče Kovačič Alojzij- Turščov iz Bločic. Od tam se je vrnil jeseni leta 1918.
Tudi v Logatcu so Mandrge.
Potomci vojakov prve svetovne vojne, ki so se vrnili iz ruskega ujetništva smo ”srečneži.”
Hvala za prispevke o naših vojakih v ruskem ujetništvu – zaslužijo si, da se jih spominjamo!Vsak od njih je bil Odisej!
Mandrge pa me še naprej vznemirjajo: tudi v Logatcu jih torej imajo! Potemtakem nikakor niso nekak loški domislek. In striček Pridemprec, ki mu je bila beseda prav tako kot meni “entrižleva”, je našel možno povezavo tudi z besedo “mandrija”, ki na Primorskem pomeni ali je pomenila ograjeno kmetijo. “Entrižlev” – to pa pomeni na Blokah in v okolici intrigantski, vznemirljiv, moteč, dražeč, tisti, ki dela zgago…. kolikor jaz vem – lahko pa še kaj drugega.
Popravek:
Tudi Jelka je bila že rojena v Rusiji in je prišla v Grahovo stara tri leta. V Rusiji so živeli v vasi Ragoziha kjer so imeli zelo veliko posestvo mi je povedal Jelkin sin oziroma vnuk od Matija ( Lubo Prhne -Štefinov )
Oče Matija je po vrnitvi domov prvi naredil “lojterni” voz kakršnega je uporabljal v Rusiji. Saj so se na naših koncih takrat uporabljali vozovi, ki so imeli spredaj in zadal samo dve deski počez da do držale seno na njem. Vsi so hodili gledat to čudo , kasneje so jih naredili po njegovem vzorcu in taki so ostali do današnjih dni, ko so šli skoraj v pozabo.
Matija se par let sploh ni oglasil in domači so bili prepričani da ni več med živimi. Ko pa je prišel domov malo prej sosed Bovšč prav tako iz ujetništva je povedal da je še živ saj sta služila deset kilometrov narazen na kmetijah. Čeprav sta se enkrat srečala se nista smela pogovarjati, ker sta bila vojna ujetnika.
Tudi Marija je bila rojena v Rusiji. Tu je zapisanih kar nekaj napak.
Zelo je bila presenečena in ganjena, ko je izvedela, da je tu nekaj podatkov o njeni družini.
Hvala za dopolnitev. Tudi s pomočjo bralcev se trudimo, da bi bili podatki kkar se da točni in popolni. Še velja tista: “Več ljudi več ve!”, stran Stareslike pa so možnost, kjer se to zbira na enem mestu.
Zanimiva zgodba o lojtrniku! V Loški dolini so mi povedali podobno zgodbo o Viševljanu, ki je tudi bil nekje, zdi se mi da v Ameriki in je prinesel idejo o lojtrnem vozu, ki so ga potem drugi posnemali. In zanimivo: tudi ta mož je bil molčeč – sploh se ni z nikomer pogovarjal, a šele ko je prišel domov – tako trdi ljudski glas in tudi njegova vnukinja… Nekoč jo moram podrobneje vprašati, kako je bilo pravzaprav s tem :).