1954 Stari trg – Prvomajska budnica in parada

Na levi posluša in opazuje godbenike starejša ženska v tedaj značilni ženski obleki z ruto (danes bi bila gotovo v pajkicah in na blond pobarvana), ki za roko drži najbrž vnuka, drugi otrok teče za godbeniki na desni v ozadju, na pločniku še bolj zadaj stoji moški. Med hišami pa tudi kuka nekdo. Okno v prvem nadstropju Švajgerjeve hiše je odprto, a ni videti, da bi kdo gledal skozenj, pač pa se zdi, da na tistem, ki gleda na cesto, nekdo sloni. Je kateri od internatarjev ostal tu, namesto da bi šel za praznik domov? Ni imel kam, ni imel s čim? V pritličju na oknu morebitne internatske kuhinje ali pisarnice visi skromna polovična zavesica, ostala okna so brez njih …

Godba torej pripada Gasilskemu društvu Lož in v njej je gotovo nekaj Ložanov. Ne vem pa, ali je med njimi tudi kateri, ki je bil priča poleta z marelo z Loškega gradu. Bilo je menda enkrat med obema vojnama ali celo prej, ko so skupine paglavcev imele svojo zasebno vojno med vasmi. Ložanje, vedno nekaj posebnega, so si izmislili izvirno strategijo: z obzidja loškega gradu bodo poleteli in bombardirali Podlož, Nadlesk in še drugod, povsod, kjer so imeli “sovražnike”. Obzidje Pustega gradu vrh hriba je visoko najmanj kakih 10 m in od tam imaš velik del doline pred sabo. Vse so se zmenili, naredili načrt, priskrbeli marelo in določili letalca – najmanjšega med njimi, ker je bil najlažji in bo poletel najdlje. V žepe so mu dali kamenja in mu naročili, kje naj ga odvrže in kam naj najprej poleti. “No, daj!” so rekli in deček z odprtim dežnikom je skočil. Ne vem kako hudo je bil razbit, vsekakor ne malo in o dogodku so še desetletja samo šušljali, nihče se ga ni rad spominjal, še posebej ne mali nesojeni letalec …

Zastave vihrajo, v zraku je pomlad in prvi maj je, praznik dela, delavski praznik, poln zanosa. Gasilci marširajo v povorki, oblečeni v temne uniforme. Trije možje izstopajo – so poveljniki desetin ali posameznih gasilskih društev? Imeli so jih v Starem trgu, Ložu in Iga vasi; mogoče je bilo še kakšno. Ne vem, ali so takrat tudi večji proizvodni obrati že imeli svoja industrijska gasilska društva ali vsaj desetine. Najverjetneje še ne, saj je bilo Kovinsko obrtno podjetje, poznejša Kovinoplastika, komaj ustanovljeno, kako je bilo na Žagi Marof in v Mizarskem podjetju Stari trg pa lahko le ugibamo – glede na naravo proizvodnje so gotovo bili nekako pripravljeni na morebitni požar …

Ne prepoznam mož in fantov na sliki, a zdi se, da so pozneje nekateri šli v pudobski Hotel Jelen in se tam slikali skupaj in v parih ali trojicah, kar se je prav tako ohranilo na negativih. So bili udeleženci dogodka potem povabljeni na malico ali pijačo? Godba, ki je slikana na dvorišču pri Benčini noter v gostilno, gasilci pa v Pudobski Hotel? Tako namreč ugibam po zaporedju Tonijevih slik in osebah na njih.

Cesta je makadamska, a suha. Do asfalta manjka še najmanj desetletje. Toda hiše še danes stojijo: na levi Švajgerjeva, ki tu nosi napis Dijaški dom – ta je deloval vsaj do leta 1965. Nasproti je nekdanja občinska hiša, ki je potem postala Nižja partizanska gimnazija, v času na sliki pa je v njej Nižja gimnazija Stari trg, levo zadaj je Pečetova hiša, v katere prizidku, nekdanjem salonu, pa bo šele čez skoraj leto, 1. aprila 1955, slavnostno odprta prva lekarna v Loški dolini. V pritličju je trgovina, ki ji starejši še vedno rečemo Pr Minate, zgoraj stanovanje … V isti vrsti zadaj je Krajčeva oziroma Matjaževa hiša in čisto zadaj Gočeva hiša, kjer so med vojno v času Partizanske nižje gimnazije 1944 bivala dve ali tri dekleta iz Babnega Polja, zdaj pa je tam videti gručo opazovalcev. Danes stoji tam druga hiša. Na desni skoraj nasproti Minattija je rojstna hiša Lojzeta Perka, v kateri je bil med vojno nekaj časa zapor, a tudi ambulanta, po vojni pa pošta, frizer, knjižnica, stanovanja in še kaj. Sledi Benčinova hiša z gostilno spodaj, medtem ko se hiše Karla Kovača na nasprotni strani ne vidi, pač pa le lipa pred njo. Skratka – srce Starega trga na dlani in navdušujoča prvomajska parada z godbo v njem!