1963 Dolenja vas – Kosilnica BCS

Na sliki je prvi model kosilnice na motorni pogon, iz katerega se je potem razvila kosilnica BCS. Leta 1943 jo je izdelal inženir Luigi Castoldi v majhni delavnici v Abbiategrassu, mestu na obrobju Milana v Italiji in jo poimenoval Model 243. Tako je nastala prva samohodna kosilnica z motorjem z notranjim zgorevanjem, ki je pomagala revolucionirati kmetijstvo z večjo produktivnostjo in drastičnim zmanjšanjem fizičnega napora, potrebnega za košnjo trave in žetja žita. Naslednje leto se je povezal še z dvema človekoma, z vodjem lokalne uprave Camillom Bonettijem in mehanikom Severinom Speronijem.  Skupaj so ustanovili firmo, ime zanjo pa so sestavili iz začetnih črk svojih priimkov – BCS. Od takrat pa do danes so razvili ogromno modelov in izpeljank iz njih, priključkov in dodatkov, začeli so izdelovati tudi traktorje, kupili so nekaj drugih proizvajalcev istih izdelkov, a v našem spominu bo od vsega omenjenega živela samo hišna bičeska.

Kot vidite, se nisem spuščal podrobno v modele, moči motorjev in uporabo goriva, ker to stran berejo tudi naše dame, ki jih to ravno ne zanima. Še doma se čudijo, kako lahko neki moški pri avtu, če je treba, tudi desetkrat na dan dvigne pokrov motorja, na straniščni školjki pa niti enkrat.  To je namreč  odvisno od tega, na kateri strani pokrova je mašina.

Na sliki je ena od treh bičesk, ki so prišle v Dolenjo vas leta 1963 in še vedno obratuje. Ker smo jo presenetili, se ni imela časa sfrizirati in naličiti, zato je slikana v svoji delovni obleki. Po svoje je zanimiva zato, ker združuje bencinski in dizelski model. Srp je bil srp in vsa slava mu, a ko so z njo še z bencinskim štiritaktnim motorjem poleg travnikov pokosili prvo njivo z žitom v Dolenji vasi, so ljudje videli, kako jim to olajša delo, zato so hodili vsi k njim prosit za uslugo za žetev. S časom so zaradi preobremenitve uničili motor, zato so morali lastniki poklicati servis in prav zaradi žita jim je serviser svetoval in vgradil močnejši dizel motor. Tako kosilniško žetev sem videl tudi drugod, morda pa se še kdo od vas spomni velikega vretena na kosilnici kot pri kombajnu, ali dodatka za vezavo snopov ali dodatka za odrivanje žita.

Pod skednjem je urednik teh strani naredil kar nekaj slik, a ta mi je najbolj pri srcu zato, ker je za kosilnico tudi nakladalka za seno. Izgleda kot igrača, a v resnici je to največja, 25 m3 velika nakladalka. V takratni državi so padale samo na devize, ki si jih moral vplačati na banki v Šempetru v Savinjski dolini, v Dolenjo vas pa jo je še pred letom 1990 kot prikolico pripeljal eden od takratnih Brestovih šoferjev s kamionom. Saj ne bi vedel za to, a ker je bila nekoč naša …

Kakšna je bila košnja na roke, bo verjetno vedel marsikdo bolje od mene, saj sem jo kot mestno dete izkusil le nekaj dni med počitnicami pri stari mami. Velik kot prekla, debel pa prav toliko, sem kot petnajstletni veliki up kmečkega starega očeta dobil nekaj lesenega in kovinskega v roke. Od svojega desetega leta do takrat nisem med košnjo med enomesečnim poletnim kmetijskim turizmom dobil drugega v roke kot palico za mešanje redov za kosci in grablje za obračanje in zgrabljevanje sena. Sedaj pa kar koso. Sem pa napredoval. Še polno navilje sena sem komaj dvignil in vrgel na voz, sedaj naj bi pa kosil? Pa sem, kolikor sem. Oče, stric in jaz smo se napotili na travnik, malo povadili in začeli. Oče so kosili naprej, jaz sem jo mahnil za njim in mahal po svoje, stric za mano pa je nekaj momljal, a molil zagotovo ni. Brusil je obe kosi, saj jaz nisem še znal brusiti. Saj sem poskušal, a … Ko ni več šlo, ko sem ji ubil ostrino, je vzel mojo koso, svojo pa dal meni. Ko je mojo po nekaj brušenjih spravil k sebi, je dobil svojo koso, skrhano do amena, in tako sva menjala celo ljubo dopoldne …

Moje prvo srečanje z motorno kosilnico se je zgodilo skoraj deset let prej, to je bilo leta 1965 ali malce prej. To letnico sem si zapomnil zaradi šole, saj sem šel tedaj v prvi razred. Spomnim se tudi vpisa v  šolo v Cerknici, saj je bilo ravno tisti dan pred njo tekmovanje v gozdarskih spretnostih. To me ni ravno zanimalo, niti od septembra naprej dogajanje med poukom. Moji mladostni prijatelji so mi dali namreč modre nauke, kako se obnašati v šoli takoj, ko sem jim omenil, da grem to leto v prvi razred. Eden prvih je bil, da bo tovarišica nekaj govorila, a to naj mene ne zanima preveč, ker tisto nima smisla. Jaz, ki se še podpisati nisem dobro znal, sem svojim študiranim prijateljem seveda verjel, saj so bili po izobrazbi vsaj razred ali dva nad menoj, zato sem ta nasvet upošteval črko do črke. Do prvega roditeljskega sestanka. Ko je mama  prišla s sestanka domov, je vzela v roke modem, imenovan kuhalnica, in mi v par impulzih naložila toliko podatkov, da sem jih imel v spominu shranjenih za vso osnovno šolo. Očetu je potem razložila, da ji je Milavčeva tovarišica povedala, da sploh ne spremljam pouka, da gleda skozi okno in se dolgočasim. Ko pa zagledam kaj zanimivega, zakričim “kosilnica!” ali  “vojaki gredo s puškami!”, ob tem planem k oknu, ves  razred pa za menoj.

Na sliki je zadnje kolo, s katerim se je dalo prav lepo ovinkariti. Na sliki se nad njim vidi bunka, ki je bila dodatno dodana kasneje za vleko avto prikolice, modra vrvica, ki visi s sedeža, pa je nekoč pomenila pravo čarovnijo pri privezovanju stvari. Po nekaj desetletjih uporabe je še vedno kot nova. Lahka tako, pa jo sedaj kupi na Temu…

Na tej sliki je levi pedal volana. Krmiljenje je bilo na nožni pogon in po nekaj trening vožnjah se je dalo prav lepo voziti. Kako bi šlo mladim, če bi sedaj presedlali iz avtomobila s servo volanom in avtomatskim menjalnikom na kosilnico?

Udobje na višku. Presedlati leta 1963 z voza z lesenimi kolesi s kovinskim obročem na vzmeten sedež, na katerem je bila položena kakšna stara deka, cunja ali povštr je moralo biti božansko.

Drugo srečanje s kosilnico se je zgodilo kaj kmalu po prvem. Takrat je bila še navada, da so se na Mravi ob svetem Roku zbirali moški. Ne trdim, da je bilo to v nedeljo po deseti maši, a je mogoče. Ta navada je morda ostala še iz časov, ko so tam še prirejali sejme. Gospodarji kmetij so si izmenjevali besede in stvari, prav pogosto pa so pripeljali s seboj kaj za pokazat ali sklenit kupčijo. Ali je bila to krava, vol ali konj, zraven pa sem bil, ko so pripeljali pokazat novo kosilnico pri neki hiši. Domači sin je ves vesel tekel do doma in se čez nekaj minut z njo že pripeljal med ljudi. Ljudje so se razmaknili, mulci pa smo skočili na cvingar, da smo bolje videli in da je bilo naše prodajanje zijal bolj reklamirano, šofer pa je veselo vozil kosilnico z vžgano klino gor in dol in počez. Kot se rado zgodi pri mladih neizkušenih voznikih, se hitrost in ovinek včasih ne moreta dogovoriti, kdo bo popusti. Tako je popustilo zadnje kolo, ki se je neizkušenemu fantu in kosilnici postavilo povsem pravokotno, kar je povzročilo krožno vrtenje mašine in posledično izstrelitev iz sedeža. Fanta je vrglo po tleh, še sreča, da je pri tem naredil dodatni preval, saj se je začela kosilnica pri dokaj visoki hitrosti vrteti na mestu na enem kolesu.

Pa se nismo imeli časa smejat. Kdo bo sedaj tega vranča ustavil? Kdo se upa zoperstaviti grebenu z ostrimi zobmi in dvema konicama ob kraju, ko se vsa nevarnost požene proti tvojim nogam? Nihče, pa se je moral. Nesrečni šofer. Toliko časa je lovil ritem kosilnice, da je ugotovil takt in ravno pravi čas skočil proti komandam, da je ustavil nevarni ringlšpil. Menda smo se vsi bolj pogovarjali o tem junaštvu kot pa o samem padcu. Potem pa smo to doživeli skoraj vsi, ki smo imeli tako kosilnico doma.

Slovarček:

• bičeska: kosilnica BCS
• navilje sena: polna količina sena na vilah
• povštr: vzglavnik
• cvingar: obzidje okoli cerkve
• ringlšpil: vrtiljak

Viri:

• https://bcsgroup.it/wp-content/uploads/2023/06/TimeLine_1942.jpg

Kraj: Dolenja vas
Datum:. 1963
Foto: Miloš Toni
Zbirka: Ludvik Kovšca
Fotografirano: 2. 2. 2026
Oblika: predmet