1946 Bled – Film z obiska pri Titu

22. 02. 2026

by milton

Pred nekaj tedni sem premetaval nabrani material v moji »arhivski« sobi, kjer se je skozi čas nabralo kar nekaj zanimivosti. Tako sem na polici, pod naloženo literaturo, našel nekaj starih papirnih albumov s kosi črno-belih negativov v formatu leica in pa 6 x 6. Na enem izmed njih je bilo s svinčnikom napisano Tito na Bledu, 1946. Takoj sem prepoznal, da imam v roki negative mojega strica Jožeta Divjaka, Pepija, ki sem jih dobil pred leti, že po njegovi smrti in sem nanje kar malo pozabil. Se pa še zelo dobro spomnim pripovedi strica o Titovem veslanju in poziranju okoli vile Bled.

Pepe je bil najstarejši od devetih otrok v družini trgovca Josipa Divjaka, ki je imel svojo trgovino v centru Ribnice. Nekaj let pred drugo svetovno je odprl svoj lastni fotoatelje Kodak Jože Divjak. Bil je uspešen, saj je leta 1938 svoje mesto v Ribnici dobil 37. Specialni pehotni polk in z njegovimi pripadniki je fotoateljeju velik del posla bil zagotovljen. Spomnil sem se njegovega pripovedovanja o dogajanju v Ribnici v času pred in med vojno. Med ostalim, kako je fotografiral partizane in Italijane v času po njihovi kapitulaciji in so v ribniški meščanski šoli tekla pogajanja o postopku njihove predaje. Prav tako, kako je Jožetu Petku ob odhodu v partizane predal za njegovo Kodak Retino ustrezne negativ filme in ostali potrebni fotomaterial. Ali, ko je ob vrnitvi iz taborišča maja 1945, kamor je bil odpeljan leta 1943, vzel iz domačega skrivališča za podbojem vrat v trgovini svoj fotoaparat in maja 1945 naredil 36 posnetkov razrušene in požgane Ribnice ter okolice.

Jože Divjak – Pepi je bil po vojni fotoreporter pri Ljudski pravici. Tri leta zadolžen za spremljanje Tita na področju Slovenije. Torej neke vrste uradni fotograf predsednika Jugoslavije. Ena od takih fotografskih zadolžitev je Pepija doletela tudi leta 1946, ko se je Tito s tovariši zadrževal v vili na Bledu. Po novici v takratnem časopisu Ljudska pravica je Tito prišel v Slovenijo na oddih z vlakom 10. avgusta 1946. Na kolodvoru v Ljubljani sta ga pričakala Miha Marinko in takratni notranji minister Sergej Kraigher, potem pa se je odpravil naprej na Bled. 18 avgusta je v Vili Bled gostil otroke s Primorske, ki so takrat letovali na Bledu. Glede na otroke, ki jih je videti na fotografijah in jih je posnel Pepi, so bile verjetno posnete prav v času obiska otrok, nekaj pa še kasneje po njihovem odhodu.

Takrat se je zgodil tudi neljubi dogodek, ki bi morda v tistih časih za Pepija lahko pomenil konec njegove prestižne fotografske kariere. O dogodku je večkrat in šaljivo pripovedoval. Ko se je Tito odločil, da se bo z jadrnico vozil po jezeru, mu je Pepi moral slediti s čolnom na vesla. Tu je odigral vlogo veslača in hkrati fotoreporterja, krmar pa je bil tedaj glavni urednik Ljudske pravice Ivan Bratko, ki ga je spremljal. Rezultat velike želje Bratka, da se čim bolj približata in se posnamejo čim lepše fotografije, je bil, da sta se s čolnom zaletela v Titovo jadrnico. Posledic sicer ni bilo, ampak prav pohvalil ju pa Tito tudi ni.

In ta film z omenjenimi posnetki je bil zdaj v mojih rokah. Ob pregledovanju fotografij sem se prav dobro spomnil Pepijevega opisovanja Titove bele maršalske uniforme, njegovega nemškega ovčarja s skrajšanim repom in spremljevalcev. Tako sem izvedel za njegovo navado, da si je po kosilu razgrnil odejo v bližini kakšnega grma in nato malo zadremal. Najstrožje je bilo prepovedano, da bi se ga v tistem času motilo. Ker gre za še ne videne fotografije in ker na Bledu po navadi ni bilo veliko jadralcev, še posebej pa ne takratnega predsednika Jugoslavije, se mi zdi vredno fotografije predstaviti tudi širši javnosti. Na fotografijah je poleg poziranja Tita mogoče prepoznati še njegove takratne pomembne partijske in vodstvene sodelavce, med njimi Borisa Kidriča.

Posnetke mi je digitaliziral Miloš Toni, ki ureja stran Stareslike in ima tako že prakso s starimi negativi. Računalniško jih je obdelal, saj so leta naredila svoje. Tako so podobe oživele in s tem po skoraj 80 letih na voljo za ogled.