1946 Babno Polje – Album, darilo za spomin odhajajočim na Štajersko

Na sliki, ki jo je posnel Miloš Toni, je album, last Janeza Pojeta, čigar oče je bil doma z Babnega Polja. Album s fotografijami Babnega Polja in njegovih prebivalcev so domačini izročili Pepci Poje, po domače Lahovi, ko je z mamo (oče jim je umrl leta 1930), sestro Malko in bratom Francetom januarja leta 1946 odhajala na Štajersko, da bi skupaj z nekaterimi sovaščani poselili zemljo, ki je ostala brez gospodarjev. Album je ganljiv dokaz pozornosti in povezanosti ljudi, ki so skupaj preživeli zelo težke vojne čase in se zdaj ločujejo v želji stopiti boljšemu življenju nasproti. Hkrati je zgovoren dokument tistega časa in dogajanja v državi, tako s slikami, ki jih vsebuje kot sam po sebi.

FLRJ je med in po vojni sprejela zakonodajo, ki je omogočila kolonizacijo predelov, kjer so prej skupaj živeli Slovenci in Nemci. Kočevski Nemci so se bili v veliki meri preselili v Rajh na domačije v Srbijo izseljenih Slovencev že leta 1941 pod Hitlerjevimi ukrepi, drugi so odšli ali bili izgnani po zmagi zaveznikov in uveljavitvi omenjene zakonodaje, ki je prinesla tudi zaplembo njihovega premoženja. Mnogo podobnega in v večjem obsegu se je ob koncu vojne dogajalo marsikje v Evropi in tudi po koncu številnih drugih vojn v zgodovini. »Kolonizacija je neposredna naselitev obvladanega prostora, ne glede na njegovo poseljenost, medtem ko je kolonializem posredno vsiljena oblast, ki praviloma ne uveljavlja politike fizičnega in le deloma stremi za kulturnim uničenjem avtohtonega prebivalstva. V nekem smislu se pojava zlasti od 15. stoletja naprej dopolnjujeta.«

Kot kolonisti so se leta 1946 na izpraznjene štajerske domačije v nove kraje po lastni odločitvi, vendar ob spodbudi in v organizaciji države, naselili prednostno ljudje iz krajev, ki so bili v NOV najbolj prizadeti in so imeli slabše gospodarske pogoje z veliko nezaposlenega, nepreskrbljenega prebivalstva.

Za osvetlitev razmer ob kolonizaciji obmejnih predelov na Štajerskem je tu nekaj podatkov:

Skupaj je v Mariborsko okrožje leta 1946 prišlo 1.370 kolonistov in poselilo 7. 814 ha zemlje, od tega v Radgono in okolico 720 kolonistov … Največ jih bilo v Apaško dolino priseljenih z Dolenjske in Bele Krajine oziroma iz okrožja Novo mesto. S prvim transportom je prispelo 122 družin, ki so tja z vlakom potovale 12 ur. Z Notranjske, okrožje Rakek, je bilo s prvim transportom 13. januarja 1946 na Štajersko naseljenih 39 družin, od tega 17 v kraj Podgorje, 6 v Lomanoše, ostali pa v druge vasi. Iz drugih predelov Slovenije, zlasti Primorske, so kolonisti prišli nekoliko pozneje.

Vzporedno z naselitvijo je potekala tudi agrarna reforma. Zadruge v duhu kolektivizacije kmetijstva so bile organizirane že leta 1946, a so bile kmalu opuščene oziroma reorganizirane. Leta 1948 se je začela gradnja zadružnih domov. Poraba dobrin, posebno živil, je bila nekaj let po vojni strogo racionalizirana, kmetje pa so imeli obveznost oddaje določene količine pridelkov, živine in lesa oziroma obvezen odkup, kar vse je urejala vlada v Beogradu. Pritiski na kmete so bili hudi in zdelo se je, kot da hoče država kmete uničiti, šlo pa je najbrž predvsem za enakomerno razporeditev osnovnih dobrin, čim hitrejšo obnovo države in preprečevanje črne borze in drugih oblik kriminala.

Čeprav je bila vojna končana, je bilo še nekaj časa zelo hudo za vse, tudi za novo naseljene družine kolonistov, ki so izšle iz vojne okrnjene, izčrpane in oropane. Mnoge so izgubile družinske člane, zdravje in premoženje, a se o tem ni veliko govorilo in zdaj že vse skupaj tone v pozabo. Vsak od bodočih kolonistov je takrat preboleval svoje še sveže gorje, ga skušal preseči in si na novo zastaviti življenje.

Med upravičenci za naselitev na izpraznjenih domačijah so bili, kot omenjeno, tudi prebivalci najbolj prizadetih delov Notranjske. Samo bežen pogled na spodnji seznam razkrije, da so konkretno iz Babnega Polja na Štajersko odšle pretežno vdove z otroki, ki jim je vojna vzela može, očete in domačije, pa tudi nekatere druge družine. Nekaj jih je ostalo za vedno, drugi so se vrnili po letu ali dveh, morda še prej. Pri Pojetovih, kjer so hranili ta album, je bilo takole: ob prihodu so bili nastanjeni v Žepovcih, potem pa se je mama s sinom Francetom, ki se je po odsluženi vojaščini poročil v Dane, kjer je živela tudi poročena hči Francka, vrnila leta 1951 in ostala do smrti leta 1976. Hči Malka je dobila službo v Murski Soboti in tudi Pepca se je po poroki odselila v Maribor.

Na požganem Babnem Polju skoraj ni bilo več odraslih moških, ki bi hitreje potegnili svoje družine iz bede, zato so bodoče kolonistke najbrž odhajale polne upanja na obljubljeno boljše življenje, ki ga nudi plodna zemlja vinorodne Štajerske v obmejnem predelu Apaške doline …

Jožefa Strle z Babnega Polja, takrat stara 9 let, se še spominja:

Kot kolonistke so na Štajersko odšle vdove: moja mama Alojzija Troha (Jakopova), Francka Jozelj (Slanečka) s tremi otroki, Francka Mlakar (Majzlova) z dvema otrokoma, Ančka Mlakar (Blaškova) z dvema otrokoma in Lipovec Tončka kot dekle.

Vse so se tam še enkrat poročile.

Odšla je še Šimanova Ančka s petimi otroki, ona se ni vrnila, prav tako Poje Marjeta s štirimi otroki in Pojetova mama (ne vem imena, rekli so ji Majdarca, ker je bila doma iz Babne Police Majdarjeva) ter Troha Janez – Brus z družino, družina Janež – Logarčkova, Klemenova družina, Marija Konc – Pircova z družino, Malnar Jože in Marija. Te družine so se kmalu vrnile domov. Mohorič Anton se je z družino vrnil okrog 1947/48 leta.

Skupaj torej 14 družin in posameznikov. Tudi nekatere družine iz Loške doline so odšle, bodisi na Štajersko ali v Banat: Trohovi iz Markovca, Potočanovi iz Vrhnike in drugi … ni mi uspelo najti popolnejšega seznama in tudi imena, ki sem jih kot otrok slišala v zvezi s selitvijo na Štajersko, so žal ušla iz spomina.

Med tistimi, ki so med prvimi odšli na Štajersko, je bila tudi Blaškova mama Ana Mlakar, Rihtarjeva z Babne Police, poročena na Babnem Polju. Imela je dva otroka, ko so ji moža ubili na Vražjem Vrtcu. Njena hči, rojena v Apačah leta 1946, se spominja:

Potem, ko je z otrokoma do konca vojne kot begunka preživela v Beli Krajini in tam delala na zemlji, je že januarja 1946 tudi ona s sinom, starim 6 let in 9-letno hčerko, odšla v Apaško kotlino, v vas Podgorje, kjer so ji dodelili domačijo z njivami in polnim hlevom krav in prašičev. Njeno garanje je bilo nepopisno, saj ni vedela, česa bi se lotila najprej – treba je bilo krmiti živali, čistiti hlev, pridelati krmo, obdelati njivo – za otroke, ki so tudi morali pomagati, in gospodinjstvo ni bilo skoraj nič časa. Ponovno se je poročila, rodila hčerko, a življenje ni bilo nič lažje. Oblast je ustanovila zadrugo, pobrala vso živino in zahtevala od ljudi delo v njej. Poleg tega je bila obvezna oddaja – vsaka domačija je morala državi oddati določeno količino hrane in drugih dobrin, tako da so ljudje živeli na robu zmogljivosti. Mnogi kolonisti so bili zelo razočarani – tudi Anin drugi mož, kovač, ki je od zore do mraka neutrudno koval za zadrugo. Njegova petčlanska družina je med drugim redila tri prašiče z namenom, da bodo enega prodali in kupili otrokom čevlje in obleko za zimo, vendar jim ga je oblast odvzela, kar je očeta zelo razburilo. Čutil se je prevaranega in se je na oblastnike razjezil do te mere, da so ga ovadili in je moral na sodišče. Zapora je bil oproščen šele na podlagi zdravniškega spričevala, ki je izkazovalo, da je hudo živčen … Blizu njih se je bil naselil tudi očetov znanec iz Bele Krajine, ki je kmalu začel razmišljati, da bi, podobno kot mnogi drugi, dal državi dodeljeno domačijo nazaj in se vrnil domov. Oče kovač je sklenil, da bo potrpel še eno leto, če pa ne bo bolje, se bo vrnil tudi sam. V tistem času se je stanje toliko izboljšalo, da so dobili zemljo v svojo last in nekaj več svobodnega odločanja – zadruge po vzoru sovjetskih kolhozov so se razformirale, zato je družina ostala … Sosed pa je bil hud, ker je mislil, da mu je kovač zamolčal informacijo o tem, kako se bodo stvari razvijale.

Naseljenci, ki so se poznali že od prej, so trudoma ostali v stikih, saj jim delo ni dopuščalo veliko druženja. V Blaškovim bližnjih Apačah je živela Pojetova mama, tudi doma s Police, ki so ji na Vražjem Vrtcu ubili moža in sina, hči pa je pozneje na Štajerskem študirala … V Drobtincih je živela Slanetova mati s hčerko Faniko in sinovoma Lojzetom in Viktorjem, Blaškovi pa so prijateljevali tudi z Lahovimi, kjer je Pepca hranila album, ki je privedel do tega pisanja. Po tistih vaseh so takrat skušali zaživeti ljudje od vsepovsod: Primorci, Dolenjci, Gorenjci – v eni vasi je bila skoraj vsaka družina iz drugega kraja.

V Podgorju je ostala samo ena nemška družina, v kateri je mati ravnokar rodila in jih morda zato niso izgnali. Preostalih Nemcev novi naseljenci niso marali. Iz izpraznjenih hiš pa so si še pred njihovim prihodom prvotni prebivalci nabrali vseh mogočih dobrin, tako da so nekateri kolonisti prišli v precej bedne razmere – kar je bilo vrednega, je bilo že prej odneseno … Pri Blaškovih je nekoč eden od otrok hudo zbolel, pa je oče hčerko poslal k nemški družini prosit na posodo toplomer, ki ga doma seveda niso imeli, vendar se je deklica na vso moč branila iti k osovraženim Nemcem, čeprav je nazadnje le morala ubogati …

Ob pisanju tega prispevka sem hitro prišla do točke, ko sem se morala vprašati, kako to, da je toliko nekdanjih kolonistov kmalu prišlo nazaj v prejšnje kraje. Kaj je bilo pravzaprav razlog, da se ta kolonizacija ni najbolje obnesla? Politika z uvajanjem zadrug ali kakšnimi drugimi, za kmete nevzdržnimi ukrepi, slabe izkušnje, moralni zadržki, domotožje in neprilagodljivost naseljencev ali kaj drugega? Nekaj je mogoče sklepati iz zgoraj napisanega, gotovo pa bi lahko našli še kakšno podobno zgodbo med potomci takratnih kolonistov.

Iz tega albuma smo že objavili več slik, zato je prav, da pokažemo tudi, kako je videti v celoti. Gotovo so vsi babnopoljski kolonisti poznali ljudi na slikah v albumu in se morda spominjali trenutkov, ko so nastale ali pa so bili tudi sami na njih. V albumu je kakih petnajst listov in na vsakem tri do štiri slike.

“V spomin kolonistom iz Babnega polja za Štajersko”, piše na prvi strani albuma. Podpisal se je učitelj Konc Jakob dne 16. 3. 46. To najbrž pomeni, da se je Lahova družina odpravila na Štajersko med prvimi, ta album pa je ves čas hranila hči Pepca.

Posvetilo na prvi strani albuma.

Razglednica Babnega Polja iz leta 1928.

Babno Polje, zahodni del, v ozadju Telebačnik in Smrekovci, proti sredini levo cerkev svetega Nikolaja.

Del razglednice, pogled z juga s hišami v Bukovici, vzhodnem delu Babnega Polja, in potjo med obema deloma vasi. V ospredju Mehačev grad. Menda je njegov lastnik rekel, da ne bo na Babnem Polju samo Čopov grad, da bo zgradil enega tudi on … tako je hiša dobila ime Mehačev grad.

V ozadju so Jurčov grič in Požarišča, Gmajne, Rebri in Plešice … Vidi se še stara Logarčkova hiša in kapelica na mestu, kjer je zadružni dom in v njem pozneje obrat Kovinoplastike. Vidita se tudi Petrova in Avguštinova hiša. Posnetek je nastal pred letom 1939, ko so se začela dela na Rupnikovi liniji.

Skupina vaščanov pred gostilno Viktorja Troha, Mehačevega, ki je umrl pred vojno. “Bil je dobrostoren”, je ob njegovi smrti zapisal župnik Črnugelj v župnijsko kroniko. Menda pa je nekoč rekel, da on “na celem Babnem Polju sedi”. Po svoje je bilo res: možakarji so hodili k njemu pit in napravili velike dolgove, zaradi katerih so šli od hiš gozdovi in njive …

Še ena slika iz albuma, objavljena tudi v eni od Kebetovih knjig: Velika sobota na Babnem Polju okoli 1930, spredaj desno Ivana Tuden. Jožefa Strle se spominja ene od velikih sobot po vojni, ko je kot deklica nesla žegen v majhni modri torbi, narejeni iz padala. “Kam smo prišli, še v to malo torbico nimam česa dati …”, je komentirala njena stara mama … V normalnih časih pa so gospodinje v mogočne jerbase, podložene s svitki, kot jih imajo Babnopoljke na tej sliki, na dno položile šunko ali želodec, pirhe in hren, na vrh pa kolač, ki je bil tako velik, da je pokril vso širino jerbasa. Čez so pogrnile bel vezen prt, pogosto okrašen z velikonočnimi simboli križa, Jezusovega srca in jagnjeta. Včasih so prt pripeli s sponkami, pomembno pa je bilo, da je neporočeno dekle, ki je nosilo žegen, po obredu z njim teklo do doma, saj je to pomenilo, da se bo tisto leto poročila, če bo prva doma …

Potrebna je bila manekenska hoja, da jerbas ni omahnil z glave … Prizor kot ga ne bo najbrž nikoli več.

Slovarček:

• FLRJ: Federativna ljudska republika Jugoslavija

Viri:

• Janez Poje, Lipsenj, oktober 2025, ustno
• Jožefa Strle, Babno Polje, oktober 2024, pisno
• Tončka Martinčič, Pudob, februar 2026, ustno
• Franc Mazi, Ljubljana, december 2025, pisno
• dr. Marija Makarovič: Babno Polje in njegovi ljudje v metežu druge svetovne vojne, JSKD Cerknica 2015
• dr. Marija Makarovič: Moje Babno Polje, JSKD Cerknica 1999
• Barbara Bratuša: Dogajanje na vasi v okraju Radgona 1945 – 1947, Diplomsko delo, Maribor, 2010
• Lojze Kovačič: Prišleki, Slovenska matica, 1984
• Alenka Auersperger: Česar mi starši niso povedali, zal. Sophia, 2023
• Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem, Družina 1996
• https://sl.wikipedia.org/wiki/Kolonializem)

Kraj: Babno Polje
Datum: fotografije albuma 2025, fotografije v njem so nastale pred letom 1946, nekatere od njih sta najbrž posnela učitelja Grom ali Konc
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Janez Poje
Fotografirano: 12. 10. 2025
Oblika: album
Skenirano: 27. 8. 2025