1930 Lož – France Pelan, 1908-1944

To je še ena od fotografij Franceta Pelana, po domače Odamčkovega iz Loža, ki so ga nekateri klicali tudi Franjo. Kaže, da ga je tu slikal potujoči fotograf na kakšnem množičnem dogodku in ga postavil pred nekam obešeno poslikano platno, s svojimi vpadljivo bleščečimi čevlji pa France stoji na travi. Velika in močna dlan izdaja kovača, kar je bil njegov prvi poklic …

Tu je France malo starejši in v drugi obleki, svetlejši in drugače krojeni. Z dečkoma stojijo pred hišnim vhodom, ki ga zapirajo lepa vrata z vstavljenimi tablami. Gre za unikatno delo anonimnega mizarskega mojstra, kot so bila vsa vrata vaških hiš tistega časa, pogosto z lepo izrezljanimi tablami in pobarvana rjavo ali zeleno. Večinoma so imela, podobno kot na tej sliki, kamnite štokane podboje, ki so bili zgoraj opremljeni z letnico postavitve in začetnicama imena gospodarja, bogatejši tudi okrašeni s klesano rozeto v vogalih ali še s čim več … spodaj pa kamnit prag, ki je z leti postajal vse bolj zlizan, gladek in vratom slabo prilegajoč …

France Pelan je tu slikan kot birmanski boter dvema dečkoma, katerih imeni ostajata neznani. Blagi izrazi in rahli smehljaji se zdi, da izražajo njihovo zadovoljstvo, medsebojno naklonjenost in ponos ob svečanem dogodku … Obred so že opravili, saj fanta držita pred seboj spominski podobi, ki sta ju dobila. Na prsih imata bela šopka s pentljo. Vse tri praznične moške obleke so narejene po istem kroju, vsaj sodeč po obliki zavihkov na suknjičih in robovih na hlačah … Jih je izdelal Francetov brat ali kdo drugi?

Ta fotografija je prilepljena tudi v Francetovem vozniškem dovoljenju. Resen obraz, urejen videz, nedeljska oblačila … Je obleko z zašiljenimi reverji po tedanji modi Francetu izdelal brat Andrej, ki se je bil pri sosedu Francu Škrbcu izučil za krojača in potem imel delavnico nekaj časa tudi v Ljubljani? Kravata ima “turški” vzorec paysley, “šimi” robček v prsnem žepu pa bi bil odveč, celo pokvaril bi vtis in ukradel pozornost posebno oblikovanim zavihkom suknjiča …

To pa je partizanska spomenica z imenom Franceta Pelana, izdana v Beogradu 29. novembra 1950, na praznik ustanovitve Nove Jugoslavije. To je bilo visoko jugoslovansko vojaško in civilno odlikovanje, ki je bilo podeljeno vsem udeležencem narodnoosvobodilnega gibanja, ki so pričeli delovati leta 1941. (Kljub temu kriteriju je bilo to odlikovanje podeljeno tudi nekaterim drugim osebam, ki so pozneje vstopile v NOB). Podpisana sta sekretar ZB NOV Jugoslavije Aleksandar Ranković in Minister narodne obrambe vrhovni komandant Jugoslovanske armije Josip Broz Tito. Besedilo je v slovenščini, štampiljki pa v cirilici.

France Pelan je med vojno vozil avtobus in hkrati deloval kot aktivist OF in kurir. Ubit je bil 17. novembra leta 1944 na poti med sveto Ano in Podšteberkom, to je zelo blizu kraja, kjer so 24. novembra istega leta, torej le dober teden pozneje, domobranci ustrelili starotrško učiteljico Štefko Prešeren.

Ko je umrl, je imel France 36 let. Bil je drugi od sedmih otrok Matevža in Marjete Pelan, rojen 16. 12. 1908, kmalu za sestro Rezo, ki je po prvi vojni odšla v ZDA. Bister, marljiv in dovolj ambiciozen je – potem ko se je izučil za kovača – postal poklicni šofer, ki je večinoma vozil avtobus. Nekaj časa je v Franciji vozil tudi tovornjak na drva, brat Andrej pa je bil kurjač, ki se je precej trudil z učenjem francoščine, saj je bilo sporazumevanje z domačini za tuje delavce resna težava.

Poleg tega, da je vso vojno vozil avtobus, je bil France tudi kurir. Nanj se je v družini ohranil spomin: Tistega dne ga je mama še posebej opozarjala: ” Ne hodi, mierkaj se!” Odgovoril je: “Ja, moram iti, če ne bi šel, bi me pa lahko naši kaznovali!” Šel (peš?) je od doma, na poti od Svete Ane proti Podšteberku, pa so ga ustrelili … Ker takrat tudi v Ložu ni bilo moških – bili so pod orožjem, v taboriščih ali že ubiti – so šle loške žene same z vozom po njegovo truplo in ga pripeljale domov …

Franc je imel dekle iz Viševka, s katero sta se namerava kmalu poročiti, tako pa je lahko prišla samo še na njegov pogreb. Tudi pozneje je pogosto prihajala k Pelanovi mami, da sta v žalosti zaradi izgube tolažili druga drugo …