1940 Cerknica – Izdelava avtobusov

Beseda “bus” je izpeljanka latinske besede “omnibus” in pomeni “za vsakogar”. Izraz je kar primeren, kajti avtobusi predstavljajo eno izmed prvih oblik javnega prevoza tudi na naših tleh. V tem prispevku bomo predstavili izdelavo avtobusov, ki so bili narejeni v Meletovi delavnici v Cerknici.

Zgodovina njihovih avtobusov seže v leto 1934. Z njimi so se v naših krajih opravljali prevozi potnikov in pošte. Delavnico je postavil Josip Mele, ob nastanku te fotografije pa jo je že vodil njegov sin Toni Mele. Po koncu druge svetovne vojne je bila nacionalizirana in predana v uporabo podjetju SAP, ki se je prav tako ukvarjalo z avtobusnimi prevozi.

Žal se je morala delavnica umakniti napredku, zato so jo v 60. letih podrli in na njenem mestu zgradili, za tiste čase moderno avtobusno postajo. Na kraju, kjer stojijo možje, je danes Čabranska ulica, ki vodi mimo postaje proti Selimu in naprej proti Delikatesi. Kjer vidimo takratno Meletovo delavnico, je danes avtobusna postaja. Kljub vsemu lahko rečemo, da ta košček Cerknice še vedno služi avtobusom.

Pomembno vlogo pri tedanjem avtobusnem prometu je imela tudi hiša z naslovom “Cerknica pri Rakeku, hiš. štev. 278”. V njej je bil sedež avtobusnega podjetja NOTRANJSKA AVTODRUŽBA: TURŠIČ IN DRUG V CERKNICI, gostilna, pošta, poslovni prostor Splošnega ključavničarstva Mele Josip in pred njo takratna avtobusna postaja. Hiša pa danes, z manjšimi popravki in spremembami, še stoji. To je nam vsem znana Meletova hiša na Cesti 4. maja v Cerknici, nasproti Sokolskega doma.

Na izseku desno zgoraj so avtobusi, ki so jih že uporabljali za prevoze. Značilnost Meletovih avtobusov je bila ta, da so med prvimi izdelali spuščeno stopnico pred vrati, za lažji vstop in izstop potnikov. Prav tako je lepo videti lestev, po kateri so na prtljažnik nosili prtljago in druge predmete potnikov. To so bili manjši avtobusi, ker pa se je število potnikov povečevalo, so ti postali premajhni. Da bi zadovoljili potrebe, so začeli razmišljati o večjih avtobusih in prav to je bil razlog za nabavo nove šasije, ki jo vidimo na zgornji sliki.

Šasija je avstrijska, znamke SAURER DIESEL in je bila kupljena v Mariboru. Imela je že vgrajen motor in vse sklope (menjalnik, kolesa, prenose, zavore …) potrebne za vožnjo, manjkala je le karoserija in s tem tudi šoferjev sedež. Lesena klop na šasiji, ki jo vidimo na desnem izseku spodaj, je služila kot začasna klop za premikanje, ko so avtobus izdelovali. Pa ne samo po dvorišču delavnice in v delavnici. Na tej klopi je Toni Mele sedel, ko jo je samohodno pripeljal iz Maribora v Cerknico. To je moral biti zanimiv in atraktiven prizor.

Prvi korak pri izdelavi novega in večjega avtobusa je bilo podaljšanje delavnice in ureditev ogrevanja le te. V preteklosti so pri izdelavi karoserij sodelovali s “firmo ROJINA” iz Ljubljane. V tem času je omenjeno podjetje prenehalo delovati, zato se je Toni sam odpravil v Ljubljano, poiskal izkušene mojstre za to opravilo in jih pripeljal v Cerknico. Tako je iz Ljubljane prišel mojster za gradnjo karoserije, z vajencem in mojster za barvanje, ki je bil gluhonem. Načrt karoserije, ki ga je Toni izdelal sam, so obesili pred šasijo, na koncu novega podaljška delavnice in začeli z delom.

Najprej so naredili lesen pod, za kar so uporabili bukove deske, končno obdelavo pa so naredili pri Šerkotu, za kar so uporabili posebna rezila za rezanje utorov, ki jih je nalašč za to izdelal Toni Mele. Med drugo svetovno vojno, z italijansko zasedbo Cerknice v aprilu 1941, se je izdelava tega avtobusa zaustavila in je nedokončan stal v garaži do 8. septembra, ko je Italija kapitulirala. Po Italijanih so Cerknico zasedli Nemci in tu se je, na žalost, pot za ta avtobus končala. Nedograjenega, narejen je bil samo lesen pod, so nemški vojaki naložili na večji tovornjak in ga odpeljali. Nikoli več se ni vrnil k Meletovim.

Na levem izseku so gledano z desne, so Franc (ali Franjo) Pelan, Anton Mihevc iz Cerknice, Ivan Slabe iz Ivanjega sela, Lojze Petrič s Svete Trojice in Jože Mihevc iz Cerknice (brat Antona Mihevca).

Tu moram posebno omeniti Jožeta Mihevca in njegovo veliko pomoč pri izdelavi tega prispevka. Jože Mihevc živi v Torontu, v Kanadi. Pred vojno je delal v Meletovi mehanični delavnici, sodeloval je tudi pri izdelavi avtobusa z naše slike. Z Meletovimi ima še vedno stik in tako smo tudi prišli do njegovih uporabnih podatkov. Joži Mele mu je po elektronski poslala naša vprašanja in slike, Jože pa je lastnoročno napisal dve strani besedila, ga poskeniral in poslal nazaj v Slovenijo. Tako smo dobili res dobre informacije. Njegove spomine bomo uporabili tudi v drugih prispevkih, kjer slike že imamo, zdaj pa imamo tudi podatke.

Te slike so morda malo starejše kot zgornja, vendar vseeno spadajo v ta prispevek, ker so na njej najverjetneje mojstri ljubljanskega podjetja ROJINA in so skoraj gotovo prav oni pomagali pri izdelavi avtobusa, ki smo ga opisovali prej. Tu vidimo obnovo oziroma izdelavo avtobusov, ki so jih prav tako izvajali pri Meletovih. Novo karoserijo so izdelali iz lesa, ki so jo v nadaljevanju z zunanje strani prevlekli ali pa bolje rečeno, kar “oblekli” s pločevino in prebarvali. Znotraj pa je bila tapecirana, tako da se lesa ni videlo. Ko je bil avtobus končan, si ne bi nikoli mislili, da je ogrodje karoserije leseno. Avtobus je bil izdelan po namenskem načrtu, vendar lahko rečemo, da je bil zaradi ročne izdelave vsak enkraten in unikaten. Nekako tako kot je danes najbolj znan in najbolj cenjen ročno narejen osebni avto Rolls Royce.

Vsi ti možakarji so se ponosno slikali v nedograjenem avtobusu. Ko pogledamo to natančnost in kakovost izdelave, lahko mirne duše rečemo, da so bili res pravi mojstri, če ne kar “umetniki”.

Avtokleparja sta pri svojem delu uporabljala tudi plamensko varjenje. To je eden izmed najstarejših načinov varjenja, ki se še vedno uporablja tudi danes. Ne predstavljamo si mehanične delavnice brez plinskih jeklenk kisika in acetilena, oziroma “avtogenega” varjenja, kot mu največkrat rečemo.

Mojster in pomočnik (morda tudi vajenec). Nekoč je bilo zelo pomembno, pri katerem mojstru se je vajenec učil. S tem je pridobil začetni “renome”, v nadaljevanju kariere pa se je moral s kvalitetnim delom dokazovati sam.

Spodaj je ena izmed ponudb za nabavo šasije iz leta 1940, na katerih je Toni Mele nameraval izdelati avtobus.

Slovarček:

• firma: podjetje,
• renome: ugled, sloves,

Viri:

• Joži in Zvone Mele iz Cerknice,
• Jože Mihevc iz Toronta, Kanada.

Kraj: Cerknica
Datum: 1940
Avtor: neznan
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: fotografije 29. 1. 2014; dokument 17. 1. 2014
Oblika: 3 fotografije in dokument