1944/45 Slovenija – Šelhausove nadčasovne medvojne podobe

Družina Edija Šelhausa, 1921 – 1922 (z leve): Edi, mama Julijana, oče Janko in brat Janko, foto Janko Šelhaus.

Če na kratko povzamemo: Edi Šelhaus, se je rodil leta 1919 v Podkraju pri Vipavi, starša sta bila fotografa. Otroštvo je preživel večinoma v Trstu. Nosilec fotografske obrti je bil Janko Šelhaus, ki je ženo Julijano kmalu uvedel v svet fotografije. Oče Janko se je oprijel fotografske obrti zaradi tega, ker so ga v času fašizacije italijanske družbe kot Slovenca, ki je bil železniški uradnik, odpustili.

Ne, da bi Edija vprašala, sta se starša odločila, da bo fotograf, saj je že kot petleten polagal mokre fotografske povečave na rob škafa. Verjetno je bil Edi kot otrok radoveden in zvedav, zato sta ga starša uvajala v skrivnost fotografiranja. Zaradi fašističnega preganjanja se je družina 1929 umaknila v staro Jugoslavijo. Oče Janko Šelhaus je odšel v Zagreb, kjer je odprl fotoatelje Jadran, mati Julijana Šelhaus pa se je preselila v Škofjo Loko, kjer je tudi odprla fotoatelje. Edi se je fotografsko izpopolnjeval pri mami v Škofji Loki in pri očetu v Zagrebu, kjer je imel zaposlene odlične laborante.

Spomladi, leta 1943 je bil Šelhaus vpoklican v nemško vojsko, toda brez velikega obotavljanja, se je raje vključil v partizanske enote Škofjeloškega odreda. S sabo je vzel tudi fotografski aparat, s katerim je prav v Škofjeloškem odredu v bližini Križne gore posnel prve fotografije partizanskega življenja, ki se žal niso ohranile. Mama Julijana Šelhaus je bila sprva zanj zelo zaskrbljena, saj je imel težave s pljuči, sam Edi pa je humorno v pogovoru dejal, da ga je sveži zrak in premikanje zaradi nemških hajk po gozdovih okrepilo njegova pljuča. V začetku 1944 si je Edi med begom pred Nemci v dolini Radovne na Gorenjskem hudo poškodoval glavo; na strmem terenu je padel več kot deset metrov globoko. S pomočjo požrtvovalnih aktivistov in dr. Benedika si je opomogel, takrat pa je iz Glavnega štaba Slovenije prišlo pismo, naj se na osvobojeno ozemlje v Belo krajino odpravijo vsi borci, ki so bili v nekdanji jugoslovanski vojski pri letalstvu. Tako se je odpravil na dolgo pot v Belo krajino.

Edi Šelhaus se je na poti v Belo krajino ustavil tudi v Lokvah na Primorskem. S sabo je imel mamin fotoaparat Leica, september 1944, foto: Aleksander Jesenovec.

Ko je Edi ranjen, leta 1944 čakal na partizanskem letališču Podzemelj blizu Črnomlja na prevoz v Bari, ga je odkril France Brenk, ki je zbiral fotografe iz različnih koncev za Fotosekcijo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS). Namesto v Bari je šel Edi v Fotosekcijo SNOS, kjer se je spoznal z natančnim in vestnim Franjem Veselkom.

V temnici Fotosekcije SNOS v Črnomlju ni dolgo zdržal, hotel je iti ven na teren. Tako je postal »leteči fotoreporter«, ki je prehodil celotno območje Bele krajine, Suhe krajine, Kočevja, Notranjske pa vse do Primorske. O Ediju je France Brenk kasneje napisal naslednje:

Ravno včlanitev v Fotosekcijo mu je omogočila, da je v razmeroma kratkem času od pozne jeseni 1944 pa do osvoboditve maja 1945 pokazal svoj razkošni talent za fotografijo, saj je v tem obdobju posnel čez 1000 raznovrstnih in občutenih posnetkov. Pri njegovem delu ga je vseskozi podpiral vodja Fotosekcije Franjo Veselko, ki mu je vestno izpiral filme, da so se ohranili do današnjih dni. Zaradi hitrega premikanja in fotografiranja, so ga prijatelji poimenovali »šnelhaus«. V pravem trenutku na pravem mestu. Njegovi občuteni motivi medvojnega trpljenja so nadčasovni v smislu, da mnoge tragične vojne potekajo še danes v številnih državah sveta, in to kljub 21. stoletju, kot da je zgodovina slaba učiteljica.

Njegov tedanji opus sestavlja nekaj sklopov posnetkov neprecenljive oz. nadčasovne vrednosti. Taka so denimo pričevanja o sodelovanju partizanov pri verskih obredih na Notranjskem in v Beli krajini, ki s svojim neideološkim nabojem bistveno bogatijo naše vedenje o dogajanjih tistih dni; ali pa pretresljive podobe s takratnega osvobojenega ozemlja, med katere sodijo posnetki evakuacije beguncev, vojnih sirot in povratnikov iz koncentracijskega taborišča na Rabu, ki so se pozimi vrnili na svoje požgane domove. Po Primožu Lampiču; naturalizem v prikazovanju bede in trpljenja je v takšnih posnetkih dosegel stopnjo, ki jo bo moč v naši povojni fotografiji srečati šele v šestdesetih letih dvajsetega stoletja.

Pri Malnarjevih v Osilnici so leta 1944 nastali Šelhausovi prvi posnetki. Iz radovednosti jih je takoj razvil kar v zasilni temnici v kuhinji. Razvijanje je opazoval tudi domačin, ki se je vrnil iz internacije v taborišču Rab.

Mala Marica iz požgane vasi Papeži na Kočevskem, rojena v taborišču na Rabu, na ruševinah svojega doma s psičkom, ki je na zapuščenem domu kot po čudežu ostal živ.

Andrej Čop, Zofka Čopova in Fanika Križeva med umivanjem v posodi, ki so jo prinesli iz internacije v italijanskem Trevisu, kjer so jim v njej stregli brozgasto hrano, januar 1945.

Manarjev Herman s Trave, 1944. Fantek, ki ima na glavi Šelhausovo titovko, se je pustil fotografirati šele, ko so mu prinesli zajčka.

Družina Klepec na pogorišču svoje domačije v vasi Padovo pri Osilnici na Kočevskem po vrnitvi iz internacije v Italiji, začetek leta 1945.

Prebivalci Adlešičev so ostali brez svojih domov, 23. marec 1945.

Na pokopališču v Babnem Polju, 1944. Vas je bila opustela, saj so Italijani pobili veliko prebivalcev, pobitim požgali domove, precej pa so jih odpeljali v internacijo.

Družina iz vasi Podvrh pred ruševinami svojega doma, pozimi 1945.

Prebivalci iz vasi Bezgovica, okraj Kočevje, ki so bili internirani v Trevisu v Italiji, 1945.

Begunček iz Drežnice (Lika na Hrvaškem), Črnomelj, marec, 1945.

Begunci iz Drežnice (Lika na Hrvaškem), ki so pribežali pred ustaši, Črnomelj, marec 1945.

Begunci iz Drežnice (Lika na Hrvaškem) na poti skozi Metliko, 15. januar 1945.

Neža Krašovec iz Bušinje vasi, reže krompir za sajenje. Njeni štirje sinovi so padli v partizanih, 1945.

Ker je prebivalstvo Gorskega kotarja živelo v velikem pomanjkanju, so po več ur daleč z osli tovorili sol v osvobojene kraje Bele krajine in jo tam menjali za koruzo – 4 kg koruze za 1 kg soli, 1944/45.

Partizani in civilno prebivalstvo na poti k maši v župnijsko cerkev Sv. Nikolaja v Babnem Polju, pozimi 1945.

Ranjenci pričakujejo vkrcavanje na ameriško transportno letalo C-47 (Dakota) s partizanskega letališča Griblje v Beli krajini v Bari (Italija), januar/februar 1945.

Žene partizanov z novorojenčki čakajo na prevoz z letali v Bari (Italija), Črnomelj, 1944/45.

Razmere v kakšnih so ljudje takoj po vojni živeli v Via del Lloyd v Trstu med 3. in 4. majem 1945.

Edi Šelhaus je svojo nemirno žilico verjetno podedoval po očetu Janku, ki je v dvajsetih letih 20. stoletja obhodil celo Istro in fotografiral kot potujoči fotograf številna obhajila, poroke in druga družinska slavja. S sabo v nahrbtniku je nosil številne fotografske pripomočke, ki so mu omogočili, da je vzpostavil improvizirano temnico, da je lahko kar najhitreje iz posnetih motivov izdelal fotografije za naročnike. Po mami Julijani, na katero je bil zelo navezan, pa je pridobil spretnost, da je posnel občutene in ostro izrisane portrete. Mama je bila mojstrica portretne fotografije, saj je po Edijevem mnenju presegla celo svojega učitelja moža Janka Šelhausa. Prav tako je odlično obvladala retušo in koloriranje portretov.

Če je bilo le mogoče, je Edi ob otroških portretih posnel tudi kakšno domačo žival, saj je tudi kasneje po vojni rad fotografiral živali. O njih je skupaj s prijateljico Vitko Kolar pripravil knjigo Dobro jutro živali.

Viri:

• Edi Šelhaus Retrospektiva – Razstavni katalog ob 100 – letnici Edija Šelhausa avtorica Jožica Šparovec in ostali pisci besedil, Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2019
• Fototeka Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije
• Franc Fabec, Dejan Vončina: Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945, Založba Modrijan, 2005

Kraj: Slovenija
Datum: 1944-1945
Avtor: Edi Šelhaus, Janko Šelhaus, Sandi jesenovec
Zbirka: Dejan Vončina
Skenirano: —
Oblika: datoteke