1982 Markovec – Boni za nakup bencina

O bencinskih bonih v SFRJ je na tej strani že nekaj napisanega in tudi povedano pravzaprav vse bistveno. Tu pa vidimo še tri takratne bone za bencin, in sicer za 5, 10 in 20 litrov, izpisanih v treh oziroma štirih uradnih jezikih države in dveh pisavah: slovenskem, srbskem, hrvaškem in makedonskem; dva v latinici in dva v cirilici.

Bolj kot boni je zanimiv listek, ki ga je nekdo napisal verjetno po prejemu prvih bonov pred božičem 24. 12. 1982, in sicer za prve tri mesece leta 1983, medtem ko so ti ohranjeni in neizkoriščeni boni veljali za februar, november in december 1984.

Listek pojasni, kako smo prejem bonov utemeljili z vsem, kar je bilo poleg avtomobila, za katerega je pripadalo 40 litrov goriva, še motornega pri hiši: motokultivator, dva pony motorčka (se jim ni reklo pony ekspres?) in motorna žaga. Za vse to skupaj je pripadalo dodatnih 90 l bencina, kot piše na listku …

Ne vem, ali ga takrat nismo pokurili še več kot prej … res pa sva z možem oba študirala in se vozila na predavanja v Ljubljano, Kranj in celo Maribor. Ne spomnim se, kako je bilo s službenimi potmi – je bilo takrat že na voljo dovolj službenih avtov ali pa smo tja odhajali s svojimi in dobili povrnjene stroške in v tem primeru najbrž tudi bone?

Zaradi teh bonov se je seveda razvila tudi posebna trgovina: če si naprosil nekoga, da ti je z ustrezno mašinerijo (na črno) pri hiši nekaj napravil, na primer s traktorjem ali kopačem, si mu moral včasih poleg plačila dati tudi bone … No, nekaterim jih je res primanjkovalo, drugim pa ostajalo, saj so naprave, za katere so pripadali boni, v mnogih primerih velik del leta potrpežljivo čakale na svoj čas po skednjih in garažah – naša siva ekonomija je bila pač sezonske narave. Ne vem pa, kako je bilo urejeno za profesionalce – avtoprevoznike na primer. So veljale omejitve tudi zanje in kakšne? So imeli težave zaradi tega?

Kje so te bone delili, se za vse na svetu ne spomni več nihče pri hiši. Tudi mi ni znano, če in koliko goriva smo kot država privarčevali in pripomogli k še eni stabilizaciji. Spomnim pa se, kako sva še pred ero bencinskih bonov s sodelavko včasih menjaje vozili na predavanja v Ljubljani, ker sva k sreči imeli vozila ena s parno, druga z neparno številko registrske tablice. Nekaj se mi sanja, da so bili dnevi z omejeno vožnjo določenih številk samo torki in četrtki – predavanja pa so bila v glavnem konec tedna in tako ni bilo prevelike krize s tem … (Predavanja sva imeli v Ljubljani na Šaranovičevi ulici, za katero sem vedno zaman spraševala, po kom ima ime. Po osamosvojitvi, pa je izginilo še to … Šlo je za Milovana Šaranovića, častnika VKJ, ki je bil med vojno poveljnik več partizanskih enot v Črni gori, dokler ni bil leta 1942 premeščen v Slovenijo, kjer je postal poveljnik Dolenjske operativne cone, junija 1943 pa načelnik Glavnega štaba NOV Slovenije. Padel je v boju z Italijani. Nekateri kraji še imajo ulice z njegovim imenom.)

Seveda smo vsaj mi, navadni ljudje, takrat, podobno kot o drugih (pomembnih in nepomembnih) omejitvah tudi glede bonov na veliko godrnjali, se norčevali in kritizirali tako zasebno kot javno.

Najbolj pa se spomnim zapisa neke gospe tovarišice bralke čisto v začetku sedemdesetih ali še malo prej, ki se je v Pismih bralcev že takrat precej razširjenega časopisa močno razhudila, češ, v kakšni zaostali in primitivni državi živimo, da nikjer, niti v prestolnici, ne moreš kupiti mleka v tetrapaku, ampak samo v vračljivih steklenicah – ko pa ima ves razviti svet mleko in mlečne izdelke vse že davno v plastični embalaži za enkratno rabo. Ni bilo pol leta, ko se je tudi pri nas pojavilo mleko v tetrapaku in tista bralka je bila najbrž zadovoljna, mi, podeželski bumbarji pa smo še dolgo hodili po mleko s kanglico k sosedu, tisti bolj pridni pa kar v hlev k svoji kravi …

Bo morda o podrobnostih tega zanimivega časa bencinskih bonov lahko še kdo od bralcev kaj pojasnil in dodal? Prosim.

Viri:

• Wikipedija

Kraj: Markovec
Datum: 24. 12. 1982
Avtor: —
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 29. 11. 2022
Oblika: dokument, 3 tiskovine