1975 Studeno – Mežnarija

Cerkev sv. Janeza Krstnika na Studenem spada med najstarejše bloške podružnice. Stoji na pobočju hriba Završje nad vasjo na okoli 800 m nad morjem. Prvič je v pisnih virih omenjena l. 1526 ob popisu cerkvenih dragocenosti. Omenjal jo je tudi polihistor J. V. Valvazor. Župnik Jakob Okorn je l. 1811 studensko cerkev skupaj s cerkvami na Hudem Vrhu, na Volčjem, v Velikih Blokah in pri Sv. Duhu uvrstil med najstarejše bloške podružnice, katerih starosti pa ni mogel natančno ugotoviti. Pod zvon sv. Janeza Krstnika na Studenem spadata tudi vasi Glina in Radlek. Za tako častitljivo cerkev se je spodobilo, da je v vasi imela svojo mežnarijo in mežnarja.

Po stari tradiciji je vsaka cerkev imela svojega cerkovnika – mežnarja. Ta je s člani svoje družine skrbel za red in čistočo v in okoli cerkve, za redno zvonenje, stolpno uro – če jo je cerkev imela, skrbel je za svečavo, mašna oblačila, oltarne prte in bandero. Ob praznikih je vodil okrasitev cerkve in bil desna roka župniku pri bogoslužnih opravilih. V farnih cerkvah je bil mežnar večkrat istočasno organist, pa še službo mrliškega oglednika in organizatorja pogrebov so mu velikokrat naložili. Za plačilo je imel v mežnariji stanovanje. Večkrat je k hiši spadalo tudi kakšno gospodarsko poslopje in kakšna njiva, da se je lažje preživljal. Od vaščanov je prejemal letno plačilo t. im. biro, največkrat v naturalijah n. pr. žito, drva ali druge potrebne stvari. Višina bire je bila za vsako hišo natančno določena. Delo mežnarja je bilo torej potrebno in spoštovano.

Po drugi sv. vojni se je, tako kot vse, spremenila tudi služba mežnarjev. Pešanje vere, nepopularnost tega dela, uvedba elektrike v cerkvene zvonike, in v razsvetljavo cerkva, so ta nekoč spoštovan poklic potisnili na stranski tir. Po vaseh so ostala hišna imena kot Mežnarija, pri Mežnarjevih, ponekod celo priimki Mežnar. Na Blokah so tako znana hišna imena Mežnarjevi pri Fari, v Velikih Blokah, na Ulaki, na Volčjem, pri Sv. Duhu, v Topolu, na Hudem Vrhu, v Metuljah, pri Sv. Trojici, morda sem katero vas še izpustil. Službo mežnarja naj bi opravljal celo naš junak Martin Krpan.

Kot rečeno, novi časi so vse spremenili. Mežnarija na Studenem, kjer so včasih hranili tudi cerkveno obleko in prte je pričela propadati. Micka Jakopin, ki je zadnja opravljala to službo pri sv. Janezu Krstniku, je po vojni obnemogla in se preselila k sorodnikom. Župnik Andrej Makovec je razpadajočo mežnarijo, kot jo kaže današnja slika, prodal družini Andreja Borca. Andrej jo je slikal, nato so jo podrli in si na istem mestu zgradili novo hišo. Prijelo se je novo hišno ime pri Adrejevih.

Studenska cerkev sv. Janeza Krstnika je bila še v mojih mladih letih vidna po vseh Blokah in daleč naokoli. Žal se je danes okoli nje zarastel gozd in viden je le še vrh zvonika. Vsako leto se mimo nekdanje mežnarije – Andrejevih –  sprehodimo skozi gozd do cerkve za žegnanje 24. junija ali nedeljo po tem prazniku, ko se praznuje rojstvo sv. Janeza Krstnika in kresni dan. Po maši Studenci, Radovci in Glinci pripravijo na igrišču, na ravnini pod cerkvijo, kjer je bila nekoč mežnarjeva njiva, glavno stvar, lepo pogostitev, rekli bi “after party“. Škoda bi bilo zamuditi tako priložnost. Tisti vzpon do cerkve pa tudi še zmoremo!

Andrej Borc je sliko propadajoče mežnarije ob novem letu 1975 podaril sosedom Klančarjevim, po domače Tončkovim. Najbrž je torej nastala kakšno leto prej. No in meni jo je pokazala Silva Klančar, ki jo hvaležno hrani.

Viri:

• Makovec Andrej, Popis cerkva in cerkvenih znamenitosti v župniji Bloke, 1954
• Stane Jakopin, Studeno
• Silva in Marko Klančar, Studeno

Kraj: Studeno
Datum: 1975 oz. prej
Avtor: Andrej Borc
Zbirka: Silva Klančar, Studeno
Skenirano: 5. 2. 2026
Oblika: fotografija