1985 Rakek – Kozjereja, slovenska srnasta koza 3/3

Kozel slovenske srnaste koze

Slovenska srnasta koza je tradicionalna pasma koz v Sloveniji. Je najštevilčnejša pasma koz ter je razširjena po celotnem območju države. Spada med evropske alpske pasme koz in je izrazito mlečna pasma. Živali imajo kratko in gladko dlako, ki je pri samcih lahko daljša na vratu in po hrbtu. Osnovna barva plašča je sivorjava do rjavordeča, včasih tudi temnorjava, s črno progo po hrbtu, s črnimi ušesi ter črnim vrhom repa. Pojavljajo se rogate in brezrožne živali. Koze so težke od 50 do 70 kg in v vihru visoke od 70 do 80 cm. Kozli so v povprečju težji za 20 kg, lahko pa dosežejo tudi več kot 100 kg. Višina vihra pri kozlih je med 80 in 90 cm. V povprečju slovenska srnasta koza priredi 450 kg mleka v laktaciji s 3,2 % mlečne maščobe in 3,0 % mlečnih beljakovin V dobrih pogojih reje lahko dajo tudi več kot 500 kg mleka v laktaciji.

Živali so odporne, dobrega zdravja in kar je najpomembnejše, tudi v slabih pogojih reje ohranjajo dobro prirejo. Pasma je primerna tako za pašno rejo na strmih površinah kot tudi za hlevsko rejo.

Nekaj misli iz članka: Se zavedamo, kako zdravo je kozje mleko?

V Evropi priredijo največ kozjega mleka v Franciji (590.000 ton), medtem ko je v Sloveniji po podatkih iz leta 2017 prireja kozjega mleka znašala 1.475 ton. Zanimivo pa je, da je ravno Francija država z največ stoletniki v Evropi. Bi lahko bilo za to zaslužno tudi kozje mleko?

Pri vseh novih in revolucionarnih prehrambnih izdelkih, ki dnevno prihajajo na trgovske police, smo Slovenci pozabili na nekaj tradicionalnih, s katerimi si ljudje že od nekdaj zagotavljajo boljše zdravje.

Ste že pili kozje mleko? Če bi vedeli, kako koristno je, bi ga imeli redno v hladilniku. Pa tudi koz bi imeli v Sloveniji veliko več.

Jožef Škof avtor knjig Kozjereja ter Kozje meso in mleko že več kot desetletje opozarja, da imamo v Sloveniji premalo koz. »Le nekaj tisoč jih je, morali bi jih spraviti na sto tisoč. Pa bi bili še vedno daleč za Švico, ki jih ima več kot pol milijona,« pravi. O kozjereji pove, da je daleč najrentabilnejša in da koze v ozračje izpuščajo najmanj prebavnih plinov. »Da jih je v Sloveniji tako malo, smo krivi sami. Starejši se teh časov še spomnijo, mlajši pa ne morejo verjeti, da je to res – leta 1954 je naša nekdanja država sprejela Zakon o prepovedi reje koz. Na območju Jugoslavije so v tem letu pobili tri milijone koz! Tudi v Sloveniji so takrat skorajda izginile. Še danes ima kozjereja pri nas zanemarljiv obseg. Koz še nismo rehabilitirali kljub vsem dokazom, da so daleč najbolj koristne, zdrave, inteligentne, čiste in da se v veliki meri znajo oskrbeti same. Izkušnje drugih držav dokazujejo, da je kozjereja odlična rešitev tudi za manjše kmetije,« pravi.

Veliko zanimivega je moč prebrati v Škofovi knjigi z naslovom Kozjereja.

Denimo: Kravje mleko se presnavlja dve uri in pol, kozje pa le 40 minut. Njegovo zdravilnost so poznali že v starih časih. Cenili so ga že stari Grki. Hipokrat ga je uporabljal tudi pri zdravljenju najtežjih bolezni. Paracelzus je kozjemu mleku pripisoval veliko zdravilno vrednost, najbolj pa je cenil kozje kislo mleko. Tudi pri protirakavi dieti dr. Budwigove nekateri trdijo, da dosežejo najboljše rezultate, če kozjo skuto mešajo z lanenim oljem. Omeni celo, da so onkološki bolniki za 30 odstotkov manj časa v bolnišnici, če jedo kozje meso in izdelke. Je res mogoče, da je kozje mleko tako koristno, a se tega sploh ne zavedamo? Preverili smo, kaj o njem govorijo študije.

Zavira kopičenje holesterola v krvi

Znanstvene raziskave potrjujejo, da kozje mleko učinkuje antikancerogeno, izboljša imunski sistem in zavira kopičenje holesterola v krvi.

Preprečuje raka in uničuje njegove celice

Pri trditvah, da nekaj pomaga celo pri rakavih boleznih, smo izjemno previdni. A v primeru kozjega mleka obstajajo študije, ki to potrjujejo. Večina jih ugotavlja, da preprečuje nastanek raka, je pa tudi nekaj takšnih, ki menijo, da lahko pomaga celo nekaterim rakavim bolnikom.

Telo lažje vsrka tisto, kar potrebuje

»Kozje mleko poveča sposobnost telesa, da absorbira pomembna hranila iz drugih živil. V nasprotju s tem je znano, da kravje mleko, kadar ga uživamo v istem obroku, moti absorpcijo ključnih mineralov, kot sta železo in baker,« je zapisano v eni izmed raziskav na Pubmed.

Tudi v članku Kozje mleko za zdravje in lepoto najdemo zanimive podatke: Koze uživajo prek 600 različnih rastlin in vršičkov – veliko več kot vse druge domače živali; koze se na paši stegujejo za zdravilnimi rastlinami; kozje mleko je lahko prebavljivo; kozje mleko ni alergeno. Koze nikdar ne zbolijo za rakom in s tem fenomenom zaposlujejo številne raziskovalce, ki upajo, da bi morda prav s pomočjo koz odkrili »čudežno formulo« proti raku.

Kot sem že v prejšnjem prispevku o kuncereji omenil, kaj vse so gojili že moji starši in v kaj sva se spustila z ženo. No, nova epizoda je bila reja koz. Okoli leta 1985 sva v Stari vasi pri Postojni kupila mlado kozo od rejca, ki je bil zaposlen kot hišnik v Gimnaziji Postojna. Zakaj se je odločil za rejo koz, ne vem, je pa po pripovedovanju, mleko dostavljal svojemu bratu v Zelše, ki naj bi zbolel za rakom. Ko smo prišli, je ponudil čistokrvno srnasto kozo, po polovični ceni pa malo kozico s piko na čelu, kar ni bilo v skladu s pravilnikom. Odločila sva se za to kozico in nikoli nam ni bilo žal take odločitve. Pripeljali smo jo domov in hitro je dobila ime Pika po beli lise na glavi. Ker ni imela družbe svojih vrstnic, se je neverjetno navezala na ljudi. Tudi ko smo jo peljali na pašo, kljub temu da je nismo nikoli vezali, se ni od nas nikoli oddaljila za več kot 5 metrov. Zanimiv dogodek se je dogodil kmalu, ko smo jo pripeljali domov. Mimo je prišel lovec Janez Steržaj, s katerim sva se dobro poznala. Po pozdravu in nekaj vljudnostnih besed, je vprašal: »Sem slišal, da imaš srno v hlevu«. Pritrdil sem mu misleč na malo kozico. Po vprašanju, ali jo lahko vidi, sem jo izpustil iz hleva. Veselo je pritekla na dvorišče in skakala okoli naju. Tedaj pa njegov značilni smeh, saj to je koza. Potem mi je povedal, da me je prijavil neki lovec, da imam doma zaprto pravo srno. Temu dogodku sva se nasmejala še večkrat kasneje, ko me je ob srečanjih vprašal: »Kako pa kaj srna!«

Ko je prišel njen čas, sem jo moral peljati k ženinu. Plemenskega kozla je imel tedaj g. Kovačič na Postojnski cesti. Vsak znanec me je lepo pozdravil in se hinavsko zasmejal. To je botrovalo, da sem se ob nagajajoči čredi, največje število je bilo 9 koz, omislil lastnega kozla.

V tem času smo med seboj izkušnje z rejo koz izmenjavali Bojan Smodila, Bojan Klančar, Tomaž Krek in še nekateri.

No, ko je naš mladi kozel opravil svojo kozjo dolžnost doma, se je odpravil na daljše letovanje h kozam Tomaža Kreka. Ko so se ga naveličali, se je pripeljal v »Fičku« domov. Ko se je avto bližal, nismo vedeli, kdo je v avtu. Za volanom je bil sin Tomaža, za njim Tomaž, prednji sedež odstranjen, tam pa z glavo nazaj kozel. Ko se je vrnil, je bil precej večji in močnejši. Navzel pa se je tudi značilne govorice iz doline. »Mje-kje-kje«.

Saj ni res pa je! V moji mladosti smo doma imeli »belo kozo«. Bila je najbolj nesramna in egoistična žival na svetu. Bil sem zadolžen, da jo vodim na pašo in kadar sem imel neodložljive obveznosti po šoli na železniški postaji s prijatelji, se ta strela ni in ni hotela napasti, celo zelja iz sosedove njive ne, pač pa se je drla na ves glas me, me … Ta obveznost je bila, da smo spremljali vlake, še posebno pa pripravo kompozicij. V tem primeru smo bili deležni posebnega tretmaja iz strani enega od železničarjev, dal nas je v neko obliko kabine, ki je bila na zadnjem vagonu, in ob premikanju smo se veselo vozili od čuvajnice v Dovcah do čuvajnice danes pri gostilni Furman. Ko so vlak sestavili, pa nas je varno postavil na peron. Drugi primer pa je bil, ko se mi ni prav nič mudilo domov iz paše, saj me je doma čakalo mučno delo pisanja domačih nalog itd. V tem primeru pa je ta nesramnica goltala vse po spisku in zopet njeno drtje na ves glas me, me, … Od doma pa žvižg na prste mojega očeta in ko sem se vrnil s kozo domov, sem bil deležen predavanja o lepem vedenju do koze. To podmuklo belo kozo sem dobesedno sovražil.

No, pa se je zgodovina ponovila. Tudi v času naše črede smo imeli eno belo kozo. Bia je reinkarnacija prejšnje. To smo spoznali zaradi njenega nenehnega pritoževanja čez vse, karkoli smo naredili.

S številom kuncev in koz pa se je povečala tudi poraba sena. Zato je sledila tehnološka modernizacija opreme. Nabavil sem Moto kultivator s priključki (kosilnica), Predelal avtomobilsko prikolico za prevoz čebel in nadgradnjo za prevoz sena in dodaten priključek za kultivator. Pa še ena pomembna pridobitev avto »katrca«, ki je zvozila kar nekaj sena z njiv in Ravnika.

Po vrnitvi kozla iz Loške doline je bila njegova prva »rabota«, da je preuredil svoj apartma. V hlevu nad njim so bili zajčniki, te je v enem dnevu dobesedno spremenil v »pra faktorje«. To mu ni zadoščalo, uničil je tudi pregrado med hlevi. Kakšna moč je bila v njegovi glavi in rogovju pove to, da je prelomil nosilec pregrade debeline 8 x 8 cm. Nosilec je dal med rogovje in sunkovito obrnil glavo in nosilec je popustil. Do nas ni bil napadalen, pač pa prijazen, če si se obnaša do njega, kot si je zamislil. Ob hranjenje je moral biti postrežen prvi, sicer je takoj vložil protest.

Ko smo zaključili epizodo kozjereje, je za njim ostala le trofeja. Rogovje je veličastno. Velikost rogovja je cca 30 cm. Pika pa je nadaljevala svoje poslanstvo na Kremenci.

Seveda pa smo poleg čebel, zajcev in koz vedno imeli še kakšne druge živali: ptice (papige skobčevke, cebrice), psa, paličnjake, želve in še bi se kaj našlo. Danes imamo le še čebele, psa Flokita in več kot 40 let staro želvo.

Slovarček:

• podmuklo: zahrbtno, hinavsko, zlonamerno

Viri:

• https://www.drobnica.si/pasme/pasme-koz/slovenska-srnasta-koza-sr/
• Svet 24 Kozje mleko 2021 (Lara Jelen / Revija Zarja Jana)
• Naša lekarna št. 73, maj 2013

Kraj: Rakek
Datum: 1985
Avtor: neznan, Miloš Toni
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: marec 2026
Oblika: 2 fotografiji