1957 Begunje – Pobirajo hrošča

Fotografija je iz zapuščine Vinka Tonija, za katerega se zdi, da je tudi sam na njej, tretji z leve. Slika prikazuje obiranje koloradskega hrošča. O prvem soočenju naših krajev s tem škodljivcem, ki je v že tako revnih letih nepričakovano pustošil po krompiriščih, so predhodniki že kaj napisali. Tu pa imamo še fotografski dokument, čeprav se zdi, da pobiralci pozirajo, saj nimajo posod za hrošče, pa tudi oblečeni so precej nedeljsko. Krompirjeve rastline so še nekoliko revne – kar postavlja nastanek slike nekam v maj ali začetek junija – ali pa že obžrte od uvoženega škodljivca, ki se je pritihotapil v Evropo menda iz Amerike z ladjami … tako vsaj trdi ljudski glas. Nadloga je vsaj tako huda kot novodobni španski polži, je pa res, da nekaterih visoko ležečih območij menda nikoli ni osvojil, zaenkrat vsaj.

Boj proti koloradskemu hrošču je bil tedaj zapovedan in organiziran, kar je razumljivo glede na obseg škode, ki jo je povzročal. Sprva je bil edini način ročno obiranje zaleg, ličink in odraslih hroščev in to počne tudi skupina na sliki. Pozneje so kmetijske zadruge, vsaj tista v Loški dolini, kot se spomnim, zatirale tega škodljivca s škropljenjem z nečim strupenim, in sicer tako, da je škropilno cisterno na dveh kolesih med vrstami krompirja vlekel konj. Vsaka njiva je imela na začetku tablico z imenom lastnika, ne vem pa, ali je bilo tisto škropljenje plačljivo ali ne. Vendar so to metodo kmalu opustili, najbrž zaradi velike porabe škropiva in vzporedne škode, ki jo je napravilo vozilo in žival – tako si mislim. Pozneje se je pojavil prah za posip, rekli smo mu pantakan in treba ga je bilo posipati na posamezno napadeno rastlino. Bil je učinkovit, a seveda strupen.

Bitke, ki smo jih, s pantakanom ali brez, bili na krompiriščih, so bile utrudljive in nikoli končane, saj je bilo treba rastline pregledovati kar naprej, tudi ali še zlasti ob nedeljah popoldne … Zdaj, ko krompir sadimo le še za v lastni lonec in ne več tudi za živali, ko smo bolj ekološko osveščeni in je pantakan itak prepovedan, hrošča spet ročno obiramo ali – tisti bolj fini in komot – bolj ali manj uspešno tepemo – otresamo v posodo, pa ročno in mehansko uničujemo …

Šele zdaj ugotavljam, glede na prej citirani prispevek, da so ponekod otroci (in drugi obiralci?) res dobili nagrado za vsakega hrošča ali ličinko, medtem ko je bila nam v Starem trgu v šoli samo obljubljena, čeprav smo ga pobirali tako zavzeto, da se nam je ponoči še sanjalo o njem … Še preden sem res zaspala in sem komaj zaprla oči, sem videla same pisane koloradske hrošče in v šoli smo med odmori govorili o tem, koliko bomo zaslužili, ko bomo nabrali sto starih … No, z zaslužkom seveda ni bilo nič, zdi pa se mi, da so izplen nekateri prinesli pokazat v šolo in bili pohvaljeni … Pozneje je bilo zatiranje koloradskega hrošča večna mučna nadloga, ki so mi jo naložili, medtem ko sta bila starša v tovarni ali pa smo šli vsi skupaj na njivo “v strelce” kot ljudje na sliki, ne glede na to, kako vroče je bilo, kako je bolel hrbet in kako nagravžno delo je bilo to.

Toda koloradski hrošč tisti čas ni bil edina nadloga. Nekje okoli leta 1954 ali 1955 se je zaredilo toliko majskega hrošča, da je grozil požreti vse kar je bilo zelenega na drevju. Spet je morala organizirano ukrepati skupnost, da bi preprečila katastrofo. Mislim, da je morala vsaka hiša uničiti določeno količino hroščev.

Spomnim se, da se je mama nekega večera posvetovala s sosedo, kako se lotiti obveznosti, naslednje zgodnje jutro pa sva šli še po rosi nekam v gmajno blizu severne strani Podcerkve in nesli s sabo škaf, grablje in veliki črni očetov dežnik. Mati ga je razpetega in narobe obrnjenega položila globoko pod leskov grm, potem pa z grabljami potresla veje nad njim in prav hitro je v dežniku na debelo gomazelo rjavih hroščev, ki sva jih pretresli v škaf in se pomaknili naprej. Poln škaf sva potem odnesli k Jakopcovim, kjer je gospodinja iz svinjskega kotla zajela vedro kropa in ga zlila po kiebrih, gospodar pa je čez nekaj minut poparek vrgel na gnojišče – in že sta se lotila naslednje pošiljke, kajti prihajali so tudi drugi vaščani s svojimi posodami, polnimi majskih hroščev … Kebra je bilo tiso leto res ogromno, k sreči pa je sledilo nekaj mrzlih zim in čez štiri leta je bil “pridelek” majskega hrošča spet v mejah sprejemljivega in ni tako zelo ogrožal dreves.

Slovarček:

• kieber: hrošč

Kraj: Begunje
Datum: 1957
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 28. 8. 2011
Oblika: negativ 6 x 6