1951 Grahovo – Prvo obhajilo

Janez Jalen je bil eden najbolj priljubljenih slovenskih pisateljev, dramatikov in duhovnikov. Najbolj znan je po svoji zgodovinski trilogiji Bobri.

Rodil se je 26. maja 1891 v Rodinah na Gorenjskem, umrl 12. aprila 1966 v Ljubnem na Gorenjskem. Kot duhovnik je služil v več slovenskih krajih, tudi v Grahovem in kot vojaški kurat v prvi svetovni vojni. Njegovo rojstno hišo so leta 1996 spremenili v muzej.

Njegove zgodbe pripovedujejo predvsem o kmečkem življenju, naravi in zgodovini zato so bile med ljudmi zelo priljubljene. Njegov slog je preprost, ljudski in poln ljubezni do domače zemlje. Njegova najbolj znana dela so poleg Bobrov še Cvetkova Cilka, Ovčar Marko in Vozarji. Pisal je tudi drame, predvsem ljudske igre. Leta 1932 je napisal scenarij za prvi slovenski igrani film Triglavske strmine.

Ker se nisem spomnila vseh podrobnosti, me je moj nezakonski mož na stara leta nagnal na ponovo branje Bobrov. To se mu je maščevalo. Skladno z imeni v romanu sem ga poimenovala Hitri jezik. Sicer mi je pa bolj všeč Cvetkova Cilka.

Janez Jalen je bil ljudski duhovnik, družaben, rad se je dobival s prijatelji in tudi kaj popil. Zato je večkrat zašel v konflikt z nadrejenimi.

Po vojni v Grahovem ni bilo cerkve in verski obredi so se odvijali v Žerovnici. Ob pogrebih so po cerkvenih tleh pogrnili črno preprogo z velikim zlatim križem. Nanjo so prinesli trugo na tragah. Župnik in ministranti so imeli črna ogrinjala. Jalen je zelo rad pel, tudi na pogrebih. Ko je stopil v cerkev in začel peti: »Reši me, Gospod, večne smrti tisti groze polni dan, ko se bosta majala nebo in zemlja, ko prideš sodit svet z ognjem.«, se je Marija zelo prestrašila. Bala se je, kako se bo majala v cerkvi.

Nekoč je pripovedoval, kaj se bo zgodilo po njegovi smrti: »Ko bom umrl in bom prišel pred sv. Petra, me bo ta vprašal, kako sem skrbel za njegove ovčice. Pa bom tiho. Še enkrat me bo vprašal, kako sem pasel njegove ovčice in bom spet tiho. Še tretjič me bo vprašal: »Kako si pasel moje ovčice?« Pa bom rekel: »Kako naj pasem tvoje ovčice, če si me pa med kozle poslal!?««

V neki hudi zimi se je do vznožja hriba, na katerem stoji cerkev v Žerovnici, pripeljal s kolesom. Pustil ga je v dolini in se peš odpravil do cerkve. Tam so ga ljudje že čakali. Rekel jim je, da naj gredo kar domov, ker je preveč mraz, da bi imeli mašo. Cerkev so čistile deklice in on jim je za lon kupil piškote.

Imel je kravo in je sam kosil in skrbel zanjo. Kuhala mu je sestrična Minka Mulej. Eno leto je k sebi vzel nečakinjo. Tudi njeno ime je bilo Minka Mulej in je hodila z Marijo Pakiž v 4. razred. Pred leti, ko so šli čebelarji na Zelenico, je Marija tam srečala Jalnovega nečaka Cirila, ki je bil Minkin bratranec. Zelo je bil vesel srečanja.