Skip to content

1959 Podnart – Janez Jalen: voščilo Vragovim in vsem poznanim Jezercem

5. 05. 2021

Sličica, ki je zdaj majhen zakladek, bi bila samo še eno pozabljeno novoletno voščilo, ki se za spomin še leta valja po predalih, če ga ne bi podpisal prav poseben mož: Janez Jalen, nekaj časa grahovski duhovnik in eden od zelo znanih slovenskih pisateljev, ki je še posebno zaslovel s trilogijama Vozarji, ki vključujejo tudi slavnega Ovčarja Marka ter Bobri, pa še z nagrajeno Cvetkovo Cilko in vrsto dramskih in proznih del. Vse se še vedno berejo, v spominu Notranjcev pa je Janez Jalen ostal tudi kot energičen dušni pastir in razumnik, blizu preprostemu človeku. Temu ustrezno med starejšimi še krožijo številne anekdote o njem.

Bili smo še v Podcerkvi, ko sem prvič slišala njegovo ime. Bilo je prav romantično: mame so v zimskih dneh mimogrede na dvoriščih ali zvečer ob peči navdušeno poslušale tisto, ki je trenutno imela knjigo o ovčarju Marku in komaj čakale, da pridejo na vrsto za branje tudi same. Tiste, ki res niso utegnile brati, so pripovedi v nadaljevanjih tem bolj pozorno poslušale. In znale so pripovedovati: do danes imam na primer pred očmi predstavo o tisti hudobnici, ki je ogrnjena v rjuho hodila strašit sosedo, ki ji je bila zavistna … Janez Jalen je bil tista leta v Podcerkvi gotovo največkrat omenjen pisatelj, poleg njega pa Matevž Hace, ki je prav tedaj izdal svojo prvo knjigo Gozdne steze … (Kakšno srečo sem pravzaprav imela, da sem, čeprav delavski otrok na kmetih v skrajno skromnih razmerah, živela med ljudmi, ki so radi brali in pripovedovali, se pogovarjali, z modro besedo urejali svoje skupne zadeve, se poslušali in bili pozorni drug do drugega v dobrem in slabem, si pomagali brez pomisleka ali računice. Idealiziram? Mogoče, toda tudi za idealiziranje je treba imeti primerno podlago).

Naj se vrnem k pisatelju, ki je 22. 12. 1959 poslal svoje voščilo v gostilno k Vragovim na Gornje Jezero. Tole sem prepisala o njem:

Janez Jalen, slovenski pisatelj, dramatik in duhovnik, rojen na Rodinah, umrl v Ljubnem na Gorenjskem.

Doma je bil iz številne kmečke družine. Po gimnaziji v Kranju se je vpisal na bogoslovje v Ljubljani. V zadnjem letniku se je začela 1. svetovna vojna in Jalen je skupaj z drugimi študenti skrbel za ranjence. Leta 1915 je bil posvečen v duhovnika. Leta 1921 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani na oddelek za zgodovino umetnosti. Med drugo svetovno vojno je kot duhovnik deloval v Srednji vasi v Bohinju. Kot vojaški kurat je služboval v Lvovu in Lebringu, po vojni pa v Besnici pri Kranju, Črnomlju, Stari Loki, Trnovem, Notranjih Goricah in Ljubljani. Leta 1933 se je predčasno upokojil, da bi se lahko posvetil le pisateljevanju. Po drugi vojni, ki jo je preživel v Ljubljani, je ponovno služboval kot duhovnik v Grahovem, nato pa v Ljubnem, kjer je umrl. Pokopan je na domačih Rodinah.

Bil je družaben človek in se je rad dobival s prijatelji. Njegov prijatelj Janko Moder ga je opisal kot dobrega, prijaznega, glasnega in oblastnega človeka. Kadar je postal oblasten, navzočim ni prizanašal, zato se mu je marsikdo raje umaknil. Neredko je zašel v konflikt tudi z nadrejenimi.

»Bralca na novo navduševati za Jalna ni potrebno, saj ni avtor nikoli zares izginil s knjižničnih polic in iz založniških programov; je preveč slovensko zaveden, preveč za vse čase in preveč pomirljiv, da bi mogel biti temu ali onemu družbenemu sistemu nevaren,« je o njem zapisal Miran Hladnik. Pisal je črtice, povesti in drame. Junaki v njegovih delih so največkrat kmečki gospodarji, pastirji, divji lovci in njihove dobrosrčne žene. Za njegova dela je značilna usmerjenost h kvalitetnemu koncu, ki je najboljši možen konec za določeno osebo, a se mora do njega junak sam dokopati. Dramska besedila je začel pisati še pred prozo, predvsem ljudske igre, ki so jih hvaležno sprejemali ljudski odri na podeželju.

Nato se je preusmeril k pisanju proze. Prve kratke pripovedi so začele izhajati leta 1924. Izkazal se je predvsem v kmečki povesti in zgodovinskem romanu. Znotraj tega je gojil s folklornimi motivi bogato idilično in planinsko povest s tematiko planšarstva in divjega lova in bil do druge svetovne vojne po količini med prvimi štirimi tvorci žanra, po popularnosti pa celo prvi. Njegova prva povest Ovčar Marko je v knjigi izšla leta 1929, leta 1958 pa je nekoliko predelana izšla ponatisnjena kot prvi del Vozarjev, ki obsegajo še Tri zaobljube in Izpodkopano cesto. Leta 1938 je izdal povest Cvetkova Cilka, ki s svojo čustveno-psihološko dognanostjo sodi v vrh njegovega ustvarjanja. Njegovo najbolj znano delo so tridelna povest Bobri, iz let 1942 in 1943, ki s pomočjo arheoloških najdb in bogate domišljije opisujejo življenje mostiščarjev na Ljubljanskem barju. Leta 1932 je napisal scenarij za prvi slovenski igrani film Triglavske strmine. Po drugi svetovni vojni je bil eden od najbolj branih slovenskih avtorjev, o čemer pričajo ponatisi Bobrov v skupni nakladi 70.000 izvodov.

 “Podnart” se da razbrati iz poštnega žiga. Iz okolice Radovljice je torej pisatelj Janez Jalen leta 1959 poslal božično-novoletno voščilo Vragovim v gostilno in “vsem poznanim Jezercem” kot je napisal.

Viri:

Kraj: razglednica, nekje na Gorenjskem
Datum: zapis 22. 12. 1959
Avtor: foto Vengar Radovljica
Zbirka: Boštjan Petrič
Skenirano: 16. 4. 2021
Oblika: voščilnica

6 komentarjev leave one →
  1. Anonimnež permalink
    5. 05. 2021 09:33

    Njegov Lisko ne bo nikoli pozabljen.Brali smo ga mi, brali smo ga svojim otrokom in sedaj ga mož bere našim vnukom.Nepozabno je bilo, ko sem šla v kampu na stranišče in je moj mož bral”Lisko najprej odpri, potem pa klobasa”Je pa res, da sem jaz vedno prva zaspala!!!

    Liked by 1 person

    • Anonimnež permalink
      5. 05. 2021 15:14

      Mislim, da je Liska in klobaso opisoval Fran Saleški Finžgar v knjigi Gospod Hudournik.

      Všeč mi je

  2. francmazi permalink
    5. 05. 2021 09:47

    Na župnika Janeza Jalna me veže ljubezniv spomin. Moj oče je bil v 50 – letih uslužbenec davčne uprave na Okrajnem ljudskem odboru v Postojni in je nekoč, verjetno povsem zasebno, obiskal Janeza Jalna v Grahovem. Ta mu je tedaj podaril svojo knjigo Ovčar Marko, v katero je napisal posvetilo, ki ga še sedaj vem v celoti: “Lenega čaka palca beraška, strgan rokav,” ker pa je knjigo izročal poklicnemu davkarju, je duhovito nadaljeval : “za davke ga pa le nič, čez mero pa še celo ne, ne privijajo…”
    Knjigo je oče prav počaščen prinesel domov in sem jo večkrat prebral.

    Liked by 2 people

  3. Anonimnež permalink
    5. 05. 2021 16:35

    Prvi pogled na sliko mi je takoj pričaral nostalgijo in spomine na zime naše mladosti.

    Všeč mi je

  4. Anonimnež permalink
    5. 05. 2021 20:30

    Ja res je pomota.Finžgar je bil.

    Všeč mi je

  5. martahren2112 permalink
    7. 05. 2021 23:26

    Jalen je bil res ljudski pisatelj. Živo se spominjam, ko je pri Mohorjevi družbi v redni zbirki izšla njegova knjiga Ovčar Marko. Takrat sem bila še otrok. Pri nas doma je ženski del družine štrikal, štikal ali predel, ata so sedeli na vogalu peči, pod lučjo in na glas brali Ovčarja Marka.Naš ata so znali lepo brati. Joj, kako je bilo hudo, ko so volkovi napadli Marka, ko se je pozimi peljal v Tržič po padarja za Ančkino mamo. Marko jim je srečno ušel, njegovega psa Volkuna pa so volkovi požrli. Še ponoči sem se zbujala,ker me je bilo strah volkov.
    Tako, kot je napisala Milena, res smo imeli srečo, da smo kljub skromnim razmeram srkali bogastvo slovenske književnosti in kulture.

    Liked by 2 people

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: