1954 Podcerkev – Štirje junaki / Otroške igre XII.

Fotografijo štirih enako velikih in podobno oblečenih dečkov je v hladnem letnem času po letu 1954 – sklepam po ozadju – napravil Franc Truden v Podcerkvi. Kdo so, nimam pojma, še manj, kdo jih je tako po moško napravil: po takratni odrasli modi so počesani nazaj, oblečeni v skoraj enako krojene suknjiče in svetle srajce, dva imata kravate ali telovnike, vsi pa zlikane hlače in zimske nogavice v visokih čevljih, prvi z leve v prav posebnih. Je suknjiče izdelala ista roka – enako so krojeni in izdelani, čeprav eden že malo premajhen? So dečki v sorodu? Kako so se morali imenitno počutiti, čisto odraslo in na moč ponosno! Res bi rada vedela kaj več o njih.

Če so bili pastirji – ali pa če niso bili – so gotovo kdaj igrali kozoklemf ali kaj podobnega. Pastirske oziroma deške igre s palico so si bolj ali manj podobne iz kraja v kraj, imajo pa praviloma slikovita in domiselna imena. Kadar so zbijali oklešček s tremi roglji, ki je predstavljal kozo, je bil to včasih kozoklemf, drugič kiza cǝra in tretjič kozua bǝt ali kozua touč. Kadar je bil predmet zbijanja kaj drugega, je bilo to največkrat imenovano prasica, ki so jo bili ali ugajnali. Bločani so podobni igri rekli zelo eksotično: pikzeruska. Naslednji opis iger bližat in kozua touč pa je z Bločic: Dečki so potegnili črto, se postavili obnjo in vsi naenkrat skušali vsak svojo palico vreči čim bližje kakih deset korakov oddaljeni prečno položeni palici ali kozi, ki je bila lahko tudi škatla, cunjasta žoga ali okrogel kos lesa, krcličǝk.

Zmagovalec je bil tisti, ki je vrgel najbližje. Kadar so se s tem bližajnam pripravljali na drugo igro, ki so jo imenovali kozua touč, so z njo določili tistega, ki je naslednjo igro začel, in sicer je bil to deček, ki je bil v desetih metih največkrat zadnji, se pravi, da je njegova palica obležala najdlje od cilja. S tem si je zaslužil nehvaležno vlogo prvega kozarja. Kozar je moral to kozo pasti okoli kroga, potem pa jo spraviti nazaj v hlevček – štalo – jamico sredi kroga, ostali igralci pa so mu to branili. Če je kak igralec svojo jamico zapustil dovolj dolgo, da je kozar lahko dal svojo palico vanjo, sta zamenjala vlogi. Koza je bila v sredini, v oddaljenosti pet korakov so bile jamice igralcev, ki so v njih držali palice, ko je šel kozar mimo pa so udarjali s palico po kozi. Igre je bilo konec, ko je kozar prignal kozo nazaj v štalo. Potem so ponovno bližali.

Na paši so tudi veliko rezljali, kadar so bili lačni pa so pomolzli krave v lapuhov ali kakšen drug velik list in pili mleko. (L. Ž., r. 1946, Bločice – Lož, 2009) Na paši so se na (v?) Kruščah igrali tudi tako, da so skrili kak predmet, vodja je razvrstil igralce in ti so po vrsti iskali zaklad – odkrivali rušo, kamne itd. Tisti, ki ga je našel, je dobil nagrado, na primer pomoč pri paši. (T. Ž., r. 1933, Krušče – Podcerkev, 2008).

Most so se igrali fantiči v Vrhniki: eden se je naslonil nekam in s tem naredil most. Drugi so mu skakali na hrbet, dokler je zdržal. Ko ni mogel več, se je most podrl … Pa spet od začetka. (J. P., r. 1947, Vrhnika, 2009) Ali je kaj trden most je drugačna igra, potrebnih je čim več otrok. Dva se držita za roke, kolovodja ostalih pride in vpraša: ” Ali je kaj trden most?” In dobi odgovor: “Trden je ko kamen kost!” Zapornica se dvigne in kolona gre pod mostom, toda pri zadnjem se par rok spusti in ga ujame. Igra se ponavlja in vsakič zadnji otrok ostane ujet pri mostu …

Za prevaganco si potreboval žagančko, polence  pod njo, na njej pa dinar, potem si stopil na žagančko … Ta igra z denarjem je bila prepovedana. Na Jezeru pa so tudi žabe letele tako na prevaganco po zraku! Dali so en okrogel kos lesa, polence ali kaj podobnega, pa desko čez, da je bila malo dvignjena – to se je reklo, da je na na prevaganco. Potem je mulc dal žabo na tisti konec deske, ki je bil na tleh, na drugi strani pa je udaril ali stopil in nesrečna žaba je zletela visoko v zrak. To je bil res grdo, a nekateri so se vseeno tako zabavali. Krastač – krot, tudi zelo velikih, je bilo na Jezeru ogromno, pa tudi zelenih žab; na Dujicah pa so bile tudi rdeče in pisane. Včasih so dali na prevaganco tudi kaj drugega in se zabavali, ko je letelo visoko po zraku. (M. P., r. 1921, Gornje Jezero – Ljubljana, 2009)

Za igro babca,, ki je izpeljanka ali morda le drugo ime za cajglajne, si pripravimo  kos lesa pravokotne oblike (desko) in ga postavimo na tla. Pri igri sodelujeta dva igralca. Eden ima »cifro«, drugi »moža«. Iz določene razdalje mečeta kovance proti deski, vsak dva. Tisti kovanec, »mož« ali »cifra«, ki je najbližji deski, je zmagovalni. Potem se vse kovance pobere in zloži na desko tako, kot je imel izbrano igralec, ki je zmagal pri približevanju deski. Deska mora biti na eni strani podložena. Zmagovalni igralec pohodi dvignjeni del deske tako, da kovanci zletijo v zrak. Vsak igralec pobere kovance, katere si je izbral – »cifra ali »mož«. Sedaj ponovno mečeta proti deski in igra se nadaljuje toliko časa, dokler enemu ne zmanjka kovancev. (Zapisal l. 2008 Andraž Š., Osnovna šola Stari trg pri Ložu)

Slovarček:

• krcličǝk: nerazcepljeno debelejše poleno
• kiza: koza
• kuaza: koza
• cərat‘: urinirati
• bǝt’: biti, udarjati
• žagančka: deščica

Viri:

• Milena Ožbolt: Nekaj otroških iger na južnem Notranjskem, Folklornik št. 5, JSKD RS; Ljubljana, 2009

Kraj: Podcerkev
Datum: kmalu po letu 1954
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 12. 6. 2012
Oblika: fotografija