Skip to content

1939 Podcerkev – Grabnarjeva gostilna

30. 12. 2010

Pred vhodom v Grabnarjevo gostilno v Podcerkvi na dan, ko so priredili veselico (lәcenc). Bilo je zelo veselo (lušnu) – za glasbo je bilo poskrbljeno, streglo je kar pet oseb.

Zakonca Antončič sta gostilno kupila leta 1933  od Maksa Sterleta in Meri (rojena Ziherl iz Cerknice). Nova lastnika sta postala Janez Antončič  iz Vrha in njegova žena Marija Rigler.

V gornjem desnem kotu sta dva drevesa, ki sta  zrasla  v še mogočnejša kostanja. Danes  ju ni več. Pod njima so se pogosto  srečevali balinarji (balincarji), pevci, nosilci dobre volje iz cele Loške doline in bližnje okolice. Posebno ob nedeljskih popoldnevih in večerih se je odmev krogel (kugә l) in petja  dobro slišal vse do srede vasi.

____________________________________________________________

V prejšnjem prispevku o  tej gostilni sem navedla, kako številčne so bile gostilne v naši dolini. Ob tem se kar samo prikrade vprašanje, kako in od česa so delovale v tako velikem številu. Precej zgovoren odgovor sem našla v Perkovi knjigi Vasi v objemu železnice, kjer citira Kmetijske in rokodelske novice  že iz davnega leta 1847: “Včasih je peljal kmet žito v mesto na prodaj in kar je skupil, je prinesel trezen domu; zdej jih je dosti tacig, ki polovico tega, kar so skupili, koj v kerčmah po poti puste...Še več druzih vzrokov pijančevanja bi zamogli povedati, pa se ne bom pri njih delj mudili, ampak brez ovinkov narpoglavitniši vzrok te gerde pregrehe imenovali, in to je: preveliko število gostivnic ali oštarij. Da je pa veliko preveč gostivnic, to sleherni ve, kterimu so naši kraji le nekoliko znani. Če pride semtertje na 82 ljudi ena gostivnica, ali ni to veliko preveč, že zraven tega še pomislimo, de mali otroci, stare babice in tudi marskiteri odrešeni možki in ženske ne hodijo v kerčme...Kamor se v tacih vaseh gospodar gane, naj gre na polje ali v cerkev; kamor se hlapec poda, naj pelje konje v kovačnico ali nej jih žene na vodo, povsod jima vinski korač spod strehe pred nosom benglja: kufrast kerčmar, prelizljiva natakarca (kelnarca) ali pa debela kerčmarica z belim pertom na pragu stoji, de jo lahko vsak že od daleč vidi.”

To je bilo zapisano že davnega leta 1847, po tem času so se gostilne pri nas še namnožile.Temu dodajam samo še ugotovitev, da so naši predniki tudi veliko furali in švercali. Še dve dejavnosti, ki so po težko in nevarno zasluženem dinarju domov vodile mimo vseh teh gostiln…

____________________________________________________________

Kdo prepozna prešerno družbo pred vrati Grabnarjeve gostilne?

Prva z leve je lastnica Meri — Marija Antončič, spədenana, kot se za natakarico (kjəlnarco) spodobi (šika), tudi na uhane ni pozabila. Poleg nje stoji točaj (kjəlnar) Tone Perušek (kasneje ga je pot vodila v Ameriko). Sedi še ena točajka — Merina sestra Ivanka.

Lastnik Janez Antončič  stoji zadaj za ženo Meri.

Ugibamo, da je veseljak z razprtimi rokami eden od Peruškov, mož s steklenico v rokah pa menda eden od Rihtarčkov. Ju kdo bolje pozna??

Malo dekletce z mašno v laseh je Stana Mauko, ki nam je priskrbela to sliko.

Na tem izrezu so prav vsi moški s kravato, le kelnar je z metuljčkom.

Harmonika je v tistih časih poskrbela za glasbo, dobro razpoloženje in za ples.

Tu je še točaj Ludvik Gregorič — Rihtarjev in kelnarca Zofija Žnidaršič — Samprtova.

Dekletce pred njima  je Stanina starejša sestra Zinka, por. Škrbec.

Moški za harmonikašem je Peter Kotnik (Ándretov).

Levo od kelnace sedi Baragov (Žnidaršič) tudi iz Podcerkve.

Redke so bile priložnosti, ko se je harmoniki pridružil tudi kak drug inštrument. Tu je še bobnar z zanimivo pikasto kravato in okrasno iglo ter srajco z enakim, pikastim vzorčkom. Šik! Ga kdo prepozna?
Harmonikaš je skoraj zagotovo Zabukovec — Podgrajski iz Loža. Doma je imel delavnico, kjer je izdeloval svoje harmonike, pa tudi popravljal jih je.
Žal na zadnjo stran niso nič zapisali.

Vir: Anita Manfreda

Kraj: Podcerkev
Datum:
okrog leta 1939
Avtor: neznan
Zbirka: Mauko Stana
Skenirano: 4. 10. 2010
Oblika: razglednica

Advertisements
9 komentarjev leave one →
  1. 30. 12. 2010 12:22

    Janja, kaj pomeni veselica “la cenc”.
    Pogrešam take gostilne in take družbe.

    • Janja Kozarka permalink
      31. 12. 2010 17:25

      Mile, tudi sama se sprašujem, kaj točno naj bi ta izraz pomenil. Dobila sem ga, žal, brez razlage.
      Nam kdo od bralcev lahko priskoči na pomoč? Kakšne vrste veselice so bile “lәcenc”??

      • bojans permalink
        1. 01. 2011 21:53

        Ugibam: “a la cenc” bi pomenilo “tako, kot se to dela pri Cencu”, torej “na Cencov način”. Pri Cencu v Begunjah je bila nekoč gostilna. Imata obe kakšno povezavo?

  2. Anita permalink
    31. 12. 2010 14:37

    Prirejanje takih druženj je bilo nekoč veliko bolj pogosto kot dandanes. Dobiti je bilo treba dobrega muzkonterja, dodatno pomoč za točilnim pultom in morda na mizo postaviti še kakšno okusno dobroto. V slednjem je bila Grabnarjeva Meri zelo vešča. Zbranim ni manjkalo dobre volje, petja, zamima me le, kje so dekleta, saj se je včasih na takih veselicah veliko plesalo? Na sliki je videti da so se fantje in možakarji pripeljali tudi s kolesi, iz česar lahko sklepamo da so na lәcenc prišli tudi iz okolice.
    Zabukovčeva klavirska harmonika pa s svojo veličino kar izstopa iz slike. Morda je to njegov poseben primerek? Dolga leta je na svojo-Zabukovčevo klavirsko harmoniko rad zaigral tudi moj oče, vse dokler meha niso utrudile in izčrpale številne melodije.

  3. Anita permalink
    2. 01. 2011 10:59

    Morda še ena drobtinica v povezavi, ki mi jo je uspelo dobiti, saj takrat najmlajši so dandanes še najbližja nitka v povezavi takratnega časa in dogajanja. Te nitke so pogosto tanke in kratke.
    Vemo da se je v gostilnah pogosto sklenila marsikatera kupčija in morda je bilo prirejanje takšnih veselic način da se je udeležilo čim več ljudi, seveda tistih katerih denarnice niso bile najtanjše. Mogoče je šlo tako za obliko licitacije- da so lәstirali (dražba) in ob tem spekli še kakšno jagnje.

  4. Anita permalink
    2. 01. 2011 21:23

    Za lәcenc sem danes izvedela še eno razlago- to je bila veselica, katere izkupiček, ali pa vsaj del so namenili nekomu, ki je potreboval pomoč. Kot so dandanes razne prireditve in koncerti v dobrodelne namene. Morda je to to?

  5. Janja Kozarka permalink
    3. 01. 2011 15:02

    Veselico, včasih imenovano lәcenc, so običajno priredili v gostilni na dan žegnjanja v vasi.
    Več mi žal ni uspelo izvedeti.

  6. Anita permalink
    28. 01. 2011 21:05

    Žegnanje v Podcerkvi je na Martinovo nedeljo in glede na to kako “na lahko” so na sliki oblečeni ter da je kostanj še v listju, so veselico gotovo priredili v toplejšem delu leta.
    Za lәcenc je gostilničar moral dobiti občinsko dovoljenje, oproščen pa je bil dajatve davka od dobička.

  7. Janja Kozarka permalink
    2. 09. 2011 22:16

    Potrdili smo, da je harmonikar res Podgrajski in sicer Viljem Zabukovec – glej https://stareslike.wordpress.com/2011/08/31/1939-loz-piknik/#comment-1786

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: