Skip to content

1960 Begunje – Na žagi

4. 02. 2022

Žage za razrez hlodov v deske so bile najprej na vodni pogon. Postavljene so bile ob potokih. Na Menišiji so bile žage ob Cerkniščici in v Koželjškem grabnu na Otavščici. Lastniki žag v Koželjškem grabnu so bili koželjški kmetje.

S tehnološkim napredkom so se posodabljale tudi žage. Prvo in edino parno žago na Menišiji sta postavila nasproti Lukove hiše v Novem jorku, na začetku Begunj, okoli leta 1936, “Gornji Malenski” gospodar Anton Meden in lesni trgovec Kobi iz Podpeči.

Kmetje so sledili razvoju časa in so po napeljavi elektrike na Menišijo v letih 1939 – 40 začeli razmišljati o lastni skupni žagi na električni pogon. Tako bi dosegli, da med lastniki gozdov in kupci končnih izdelkov – tramov in desk, ne bi bilo posrednikov, ki so zniževali ceno lesa.

Pobudnik in organizator priprav in gradnje je bil Jože Kranjc – Krajnč iz Dobca ob podpori somišlje­nikov iz meniševskih vasi. Obrat so postavili na Matencovem zemljišču, v trikotniku med glavno cesto proti gozdu in cesto proti Bezuljaku, in ga poimenovali zadružna žaga. Žaga je bila pripravljena za obratovanje do poletja 1943, zaradi vojnih razmer delo ni steklo do konca vojne. Po II. svetovni vojni so žagarski obrat podržavili in žaga je prešla v last Kmetijske zadruge Begunje.

V ozadju na sliki vidimo veliko Matencovo lipo, pod njo je bil križ, levo od lipe še vidimo sadno drevje na Matencovem vrtu.

Na sliki je Kotovčkov oče, Jakob Turšič iz Bezuljaka, ki ravno vali klade z voza. Pri delu si pomaga s cepinom, ki je osnovno orodje furmana. Drug pripomoček, ki so ga potrebovali furmani za obračanje klad pa je bil valič ali “henduk”. V tistih časih je kovinski del izdelal kovač, ročaj je bil iz lesa. Dandanašnji pa je cel kovinski in ga lahko kupiš v trgovini.

Za Kotovčkovim očetom vidimo v tleh tračnice po katerih so s posebnimi vozički vozili klade s krlišča do žage in deske iz žage do prostora, kjer so deske skladali v kope.

Furmanski voz je bil sestavljen iz prve preme z ojesom in vago, zadnje preme s soro, ki ju povezuje trakelj. Trakelj je vpet na prvo premo s kovinsko osjo. Vsak furmanski voz je moral imeti dve daljši verigi in eno krajšo – žlajdro. Z verigama so furmani povezali hlode, z žlajdro pa so povezali rajkelj, s katerim so verige zategnili. Za rajkelj so uporabljali les, ki se je uvil, ni pa se zlomil.

Vozniki, ki so pripeljali klade na Žago, so pri raztovarjanju pomagali drug drugemu, da so se klade z voza po legah lepo valile na določeno mesto.

Na sliki je Ivan Intihar – Zimcov Ivan z Brezja, ki zapisuje mere hlodov. O svojem delu na Žagi je decembra 2021 napisal:

»Leta 1954 sem prišel v službo v Kmetijsko zadrugo Begunje (KZ), obrat Žaga Begunje. Lastnik žage je bila Kmetijska zadruga. Transport hlodov – klad iz gozda na Žago so opravljali lastniki gozda sami ali pa najeti furmani z volovsko ali konjsko vprego. Z eno furo – vožnjo so pripeljali 2 do 3 kubike hlodov. Na hlodišču – krlišču Žage smo vsakemu vozniku izmerili hlode s posebno premerko, ki smo jo imenovali klumpa. Mere hlodov smo vpisovali v prevzemni blok, ki smo ga izdali vozniku. Na podlagi tega prevzemnega bloka je KZ plačala lastniku les po dogovorjeni ceni, Žagi pa izstavila račun. Na Žago so vozniki pripeljali le debele hlode, ki so bili za razrez. Drobnejše hlode, premera 8 -22 cm, smo imenovali “jamski les” in so ga vozniki vozili v zadružno skladišče ob cesti v Novjorku. Ko se je nabralo jamskega lesa za en vagon, smo ga odpeljali na železniško postajo na Rakek. Od tam z vagonom v rudnike v Trbovlje ali Zagorje, kjer so ga uporabljali za podpore v rudniških rovih.«

Slovarček:

  • furman: voznik, ki je s konjsko ali volovsko vprego vozil težje tovore
  • fura: vožnja
  • rajkelj: kos lesa, dolg približno 2 m in premera 7 cm – 10 cm, ki so ga vtaknili pod zapeto verigo in ga zavrteli, da je veriga stisnila tovor. Rajkelj so pritrdili z manjšo verigo – žlajdro.
  • lega: tanjši hlod, po dveh legah so kotalili hlode z voza na primerno mesto

Viri:

  • Marija Hren, Bezuljak – zapiski
  • Ivan Intihar, Begunje, december 2021

Kraj: Begunje
Datum: 1960
Avtor: Slavko Hren, Domžale
Zbirka: Marta Hren
Skenirano: 17. 12. 2021
Oblika: fotografija

5 komentarjev leave one →
  1. 4. 02. 2022 07:56

    A henduk je mogoče tista reč, ki je podobna cepinu, a ima še en gibljiv kavelj nasproti cepinovega okla? Ali nekaj povsem drugega? Nikoli mi ni bilo čisto jasno.
    Pa Zimcov Ivan – je ta na sliki mogoče tisti, ki je pozneje delal v Kovinoplastiki? Prav veselilo bi me, če bi ga videla tule…

    Všeč mi je

  2. alojzmazij permalink
    4. 02. 2022 12:14

    V Kovinoplastiki Lož je delal orodjar Zimcov France iz Hribarjevega (Intihar). Henduku se na Blokah reče tudi “kanteizel”.
    Velika razlika od danes je tudi ,da so morali kmetje na žago pripeljati obeljene hlode, saj žage niso imele lupilnih strojev, pa tudi proti lubadarju so se temeljiteje borili.”Belač” je bilo treba goniti v gozdu!

    Všeč mi je

  3. 4. 02. 2022 19:52

    Joj, najlepša hvala vsem! Za slike, za besedo kantajzel, ki se je tudi jaz spomnim, za beliča in belača in Zimca, ki ni tisti, ki sem ga jaz poznala!

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: