1930 Beograd – Alojzij Knap III.
Na sliki iz albuma Alojzija Knapa je letalo SPAD S. VII. To je bilo lovsko letalo, izdelano v Franciji. Prvič je poletelo leta 1916.
Wikipedija pravi: »V srbskih letalskih silah so letala SPAD S.VII prispela na solunsko fronto konec avgusta in v začetku septembra 1918, torej tik pred prebojem solunske fronte. Srbska eskadrilja je imela 11 teh letal, francoska eskadrilja pa enako število. Vsa ta letala so preživela preboj in še naprej nudila podporo srbski vojski do popolne osvoboditve države, ko so bila vključena v Vojaško letalstvo Kraljevine SHS/Jugoslavije (VVKSHS). Od leta 1918 do 1926 je bilo to standardno lovsko letalo, nato pa je do leta 1930 služilo v pilotskih šolah kot letalo za usposabljanje lovskih pilotov.«
1930 Beograd – Alojzij Knap II.
Lojza so imele punce rade. Lepile so se nanj kot muhe na med (pri nas sicer rečemo »na drek«, ampak bodimo fini). Vsaka uniforma je vabljiva za nasprotni spol. Smetarska malo manj, pilotska in zdravniška bolj. To vem iz lastnih izkušenj, saj je bil moj stric pilot v Mostarju. Slovenec v državni službi z redno in ne slabo plačo, v lepi uniformi – če to ni ulov. Izbral pa je največjo šavro med tedanjim ženskim življem. Bila je žleht in neprijazna, očitno je imela druge kvalitete. Lojz pa je imel oči le za lepo Belo. Tudi ona ga je rada videla, branili so ji ga pa tako starši kot tudi sošolci in prijatelji.
1926 Zemun – Alojzij Knap I.
1962 Stari trg – Skakalnica
Fotografija je nastala v zimi 1963/64, to je približno v istem času, kamor sodi spodnja zgodba. Smučarji so oblečeni in s smučarsko opremo, kot je bila v uporabi takrat. Fotoaparatu so se nastavili v Kozariščah, na Krževatcu.
- Spredaj čepita: Žarko Kovačič in Franc Strle – Čenčar.
- Stojijo od leve: Alojz Strle – Čenčar, Marjan Ule, Božidar Svetina – Dolencev, Jože Šumrada – Jagrček, Beno Turk, neznan (na obisku iz Ljubljane), Franci Strle – Jernejev in Peter Žagar.
Vsi so Kozarci, iz Kozarišč.
1975 Cerknica – Železniške ure
Če kdo misli, da se je čas na železnici ustavil, se pošteno moti. Ura na železnici nepretrgoma tiktaka že debelih 200 let. V Evropi in v svetu smo septembra 2025 obeležili 200 let sodobne železnice, ki se je začela leta 1825 v Angliji. V Slovenijo je prvi vlak po Južni državni železnici pripeljal junija 1846 iz Gradca preko Maribora do Celja. Štajerci so vlak dobili tri leta pred Ljubljančani, med zadnjimi pa smo bili Notranjci in Primorci. Železnica je kompleksen sistem, ki za delovanje potrebuje čas, podobno kot država. Ko že omenjam državo, ali bi znal kdo našteti vse monarhije, kraljevine in države, ki smo jih imeli od leta 1846 naprej na našem ozemlju? Države propadajo in se ponovno rojevajo, železnica pa fura svojo pot z vlaki, ki vozijo vsak dan, vse dni v letu ter vsa dosedanja leta.
Vabilo – Strah je lajpa rajč
Vabimo vas na pogovorni večer z Mileno Ožbolt, dolgoletno sodelavko strani Stareslike.
1903 Podcerkev – Pouden
To je zgodovinska fotografija ene od povodnji v Podcerkvi iz zbirke Ladice Štritof in z zapisom Stanka Trudna, Hlepinovega, fotografovega brata. Vendar avtor fotografije ni leta 1899 rojeni Franc Truden, ampak nekdo drugi. Leta 2014 jo je pri Ladici Štritof v Kopru pridobil – fotografiral – urednik te spletne strani. Na njenem hrbtu je množica podatkov. Kako se je moral potruditi fotograf, da je lahko napravil to izjemno sliko! Le kdo je bil?
Rakek 1977/78 – Valeta
Na valeti združena 8. a in 8. b razred osnovne šole Rakek. Z njimi sta tudi njuni razredničarki. Slikani na igrišču, pred športno dvorano, v kateri so imeli večerno zabavo. V ozadju vidimo Mrškovo in Brecljevo hišo.
Josip Pelikan na terenu v šestdesetih letih 20. stoletja. Hrani Muzej novejše zgodovine Celje.
Življenje in delo
Josip Pelikan, slovenski fotograf češkega rodu, se je rodil 9. decembra 1885 v Trbižu v takratni Avstro Ogrski. V Pelikanovi družini so bili skozi tri rodove fotografi. Starša sta bila po rodu Čeha. S fotografijo sta pričela v Pragi, ki je takrat veljala za fotografsko zelo razvito mesto. Odselila sta se v Trbiž, kjer je bilo takrat prosto mesto za fotografsko obrt. Tu se je mladi Josip pri očetu Antonu naučil fotografske abecede. Po materini smrti leta 1892 in očetovi ponovni poroki se je družina 1894 preselila v Idrijo, sin pa se je začel podrobneje seznanjati z očetovo umetnostjo fotografije, ki ni zajemala le tehnike s suhimi, tovarniško narejenimi, ampak tudi z doma izdelanimi, mokrimi fotografskimi ploščami (kolodijski proces), ki so dajale fotografiji lepše tone. V letih 1905−1908 je znanje obogatil še pri vrhunskih mojstrih fotografije v Gradcu, na Dunaju in Pragi. Po odsluženi vojaščini je na sokolskem nastopu v Brežicah spoznal bodočo ženo Marijano Lebar, s katero se je leta 1910 poročil in v Brežicah osnoval skromen fotografski atelje pri Lebarjih. Vitrina z njegovimi fotografijami je bila pritrjena na severni in zahodni fasadi nekdanje Lebarjeve, klobučarjeve hiše, v Lebarjevi trgovini pa so prodajali njegove fotografije. Istega leta je v Idriji pripravil samostojno fotografsko razstavo, in tu se je začela njegova uspešna kariera. Že dve leti kasneje si je v Idriji postavil novo hišo z ateljejem in se osamosvojil. Med 1. svetovno vojno je bil mobiliziran, po končani vojni se je vrnil v Idrijo, toda zaradi nesoglasij s fašisti se je preko državne meje preselil v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, najprej v Žiri, od tam pa v Osijek. Po neuspešnem začetku v Osijeku je nekaj mesecev delal v Brežicah, leta 1920 pa se je za stalno naselil v Celju, v hišo prof. Jarca, ki se ji je z dvoriščne strani držal stekleni atelje bivšega celjskega fotografa Johanna Martina Lenza. Hišo z ateljejem je odkupil in tako je Celje postalo središče njegove fotografske ustvarjalnosti vse do smrti 8. junija 1977.
Kot zanimivost naj omenimo, da sta se Josip Pelikan in Vinko Bavec poznala. Srečala sta se okoli leta 1930 med vožnjo z vlakom in se pogovarjala o svojih načrtih in izkušnjah.
1967 Cerknica – Otroštvo na Kamni gorici (2)
Na pričujoči razglednici je Cerknica, kakršna je bila pred mnogimi leti. Letnica v naslovu ne ustreza nastanku fotografije, sem jo pa uporabil zaradi dela Kamne gorice, ki se vidi na njeni desni strani. Če bi se danes postavili na mesto fotografa Jožeta Žnidaršiča st. in posneli novo, bi med podobama Cerknice opazili ogromno razliko, kot bi jo opazili pri meni, saj je od dogodkov, ki jih opisujem danes v drugem delu zapisa, minilo že skoraj 60 let.
Stare slike 