1922 grad Haasberg – Zaplemba orožja
Oglejmo si zanimivo zgodbo veleposestva Haasberg. Za razumevanje prispevka se moramo povrniti v februar 1921. Po intervenciji generala Rudolfa Maistra, predsednika jugoslovanskega dela razmejitvene komisije med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in Kraljevino Italijo so se morali Italijani 26. februarja 1921 iz področja od Logatca do Rakeka umakniti za Rapallsko mejno črto. Dodatno pa se je zapletlo, ker so Italijani še vztrajali ob gradu Haasberg, ki so ga zapustili šele po ostri intervenciji generala Maistra 4. marca 1921. Tako je 4. marca 1921 prišel grad pod Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kot je ob takih razmerah navada, je prišel grad in posestvo pod sekvester – začasno upravljanje premoženja, ki ga je vodil g. Atanazija Ristić, in na gradu sta zaplapolali jugoslovanska in slovenska zastava.
Ob novem letu 1921/1922 so sodelavci državnega upravitelja gradu Haasberg g. Ristića verjetno praznovali in streljali okoli gradu. Lastnik gradu dr. H. Vincenc Windischgraetz se je nad njihovim početjem pritožil. Državni upravitelj pa je na drugi strani okrajnemu glavarstvu v Logatcu naznanil, da ima dr. H. Vincenc Windischgraetz v gradu skrito orožje. Na podlagi te ovadbe je 18. 01. 1922 opravilo orožništvo hišno preiskavo ter zaplenilo naslednje orožje:
– 6 pušk
– 1 armijsko repetirno pištolo
– 28 lovskih pušk
– 3 navadne pištole.
Dr. H. Vincenc Windischgraetz, veleposestnik v Planini je bil obsojen na 1.000 K globe v korist ubožnega sklada občine Planina oziroma na 50 dni zapora in zaplembo zaseženega orožja.
1944 Rakek – Franc Mekina
Franc Mekina se je rodil 13. julija 1923. Bil je prvorojeni sin Franca in Frančiške Mekina. Osnovno in meščansko šolo je obiskoval na Rakeku. Po zaključenem šolanju je leta 1938 odšel v Maribor. Stanoval je pri maminem bratu Guštinu Mrharju, ki mu je uredil učno dobo za strojevodjo. Uk je trajal štiri leta. Po treh letih ga je prekinil. Vzrok je bil ta, da so jih Nemci v okupiranem Mariboru fotografirali kot vojne obveznike. Ker v nemško vojsko ni hotel, se je s tovornim vlakom in peš vrnil na Rakek in takoj odšel v partizane. Tam je prevzel partizansko ime Borut. Je na desni strani slike.
1955 Marof – Skupina sodelavcev pod drevesom
Sliko je posnel Franc Truden, domnevno leta 1955 in še bolj domnevno istega dne, kot je bila fotografirana nova zabojarna.
Takrat je pred mašinhausom rasla stara jablana, ki je dala ozadje skupini sodelavcev za spominsko fotografijo. Ni mi vse jasno, kaj še je na njej, zlasti ne tista reč desno v ozadju. In mogoče se tudi o jablani motim. Da gre za Marof, pa vem zanesljivo, ker poznam nekaj obrazov in enega mi je potrdil tudi znanec, katerega oče je takrat delal tam in nikjer drugje.
1963 Rakek – Štiriperesna deteljica: Tone 4/4b
Mladinska ekipa NK Rakek na tekmi pri Primorju iz Ajdovščine. Ena od sestavov ekipe NK Rakek. Lahko bi rekli, da ni standardna, saj v njej ni mojega bratranca Dušana. Pa tudi standardnega vratarja Franca Urbasa je nadomestil igralec Ivo Raljevič.
- Stojijo: Slavko Drobnič, Tone Bauman, Peter Matičič, France Modic, Jože Udovič, Jože Opeka.
- Čepijo: Marjan Šušteršič, Miro Istenič, Tone Založnik.
- Vratar Ivo Raljevič.
Rakek 1978/79 – 4. razred
Otroci 4. razreda osnovne šole Rakek so se v šolskem letu 1978/79 slikali na otroških igralih. Ta so pripadala otroškemu vrtcu, ki je bil za njihovo šolo. Vrtec je obratoval v dopoldanskih urah, učenci od prvega do četrtega razreda pa so šolo obiskovali popoldan. Zato so lahko tudi učenci uporabili igrala za igranje in plezanje.
1945 Slovenija – Federalni odbor
Avgusta 1947 je Odsek za notranje zadeve pri OIO Rakek sporočil Federalnemu odboru za organizacijo prenosa oziroma prekopa posmrtnih ostankov padlih borcev, da so določili prostor za sprejem in odgovorno osebo za prevzem krst partizanov, ki jih bodo pripeljali na Rakek. Hkrati so še prosili, ali jim lahko pošljejo podatek, koliko vlog še imajo, saj so ugotovili, da so mnogi svojci padle družinske člane pripeljali domov mimo odbora.
1955 Podcerkev – Zimski večeri pri sosedovih
Zima v Podcerkvi, kmalu po letu 1954, kot jo je kazal pogled z južne strani od nove Hlepinove hiše, ki ga je posnel Franc Truden. V ospredju je ostanek Urhove opekarne, rinkofen, ne najdem pa delavske hiške na nekdanji Špetnakovi (?) žagi tam blizu, kjer so si uredili skromno življenje Kraševčevi: oče in mati, hči Magda in sin Lado, ki je med vojno čudežno preživel hudo strelno rano glave in je ostal živ ob vztrajni neprekinjeni očetovi negi v lesenem skrivališču v Žlički blizu gozdnega studenca. V času na sliki je bil Lado visok, resen fant, ki skoraj ni premikal glave in vratu, vendar pa se je vozil na kolesu, ne da bi se držal za balanco, kar se je nam otrokom zdelo nekaj izjemnega in zelo imenitnega – nismo vedeli, da je tako zaradi posledic hude poškodbe.
Slivice 1933 – Balinarji iz Slivic in Unca
Sredi vasi pri Lojzovih je bila med vojnama gostilna in trgovina, delovala je še kratek čas po drugi vojni. Vhod v hišo je še danes enak kot v času, ko sta delovali gostilna in trgovina. Ko si stopil v vežo, je bil na desno vhod v trgovino, na levo pa vhod v gostilno.
1972 Sveti Vid – Prvo sveto obhajilo
- Prva vrsta: Damjana Razpet (Zala). Jožko Tekavec (Tavžlje), Zdravko Sterle (Otave), Stojan Bavdek (Sveti Vid), Simon Doles (Jeršiče) in Betka Srnel (Sveti Vid).
- Druga vrsta: Marija Otoničar (Bečaje), Žalka Tekavec (Zahrib), Valentin Bavdek (Jeršiče), župnik Kazimir Nastran, Toni Lah (Štrukljeva vas), Olga Urbas (Cajnarje) in Valentina Klančar (Osredek).
1935 Rakek – Družina Mlakar
To je zgodba o družini, ki je imela lepe možnosti za preživetje. Potem se je nanjo zgrnil črn oblak nesreče.
Stare slike 