Rakek 1978/79 – 4. razred
Otroci 4. razreda osnovne šole Rakek so se v šolskem letu 1978/79 slikali na otroških igralih. Ta so pripadala otroškemu vrtcu, ki je bil za njihovo šolo. Vrtec je obratoval v dopoldanskih urah, učenci od prvega do četrtega razreda pa so šolo obiskovali popoldan. Zato so lahko tudi učenci uporabili igrala za igranje in plezanje.
V tem šolskem letu so dobili dva nova učenca. Na Rakek se je iz Cerknice preselil Matjaž Cvetko. Iz Bosne pa je prišla Gordana Marić. Otroci so ji zaradi njenih težav z razumevanjem našega jezika radi ponagajali. Vendar se je razredničarka zelo zavzela zanjo in ji veliko pomagala. Tako je lažje in predvsem hitreje osvojila slovenščino. Učiteljica se je res izkazala z velikim razumevanjem za otroke in njihove težave.
- Čepijo: Mavricij Pivk (Rakek), Matevž Ravšelj (Rakek), Robert Marolt (Rakek) in Ivo Antončič (Rakek).
- Druga vrsta: Mihaela Vidrih (Rakek), Marjana Kovačič (Rakek), Helena Gašparovič (Rakek), Ana Šop (Rakek), Atina Joveski (Rakek), Magda Mekina (Rakek), Martina Matičič (Rakek) in razredničarka Majda Lenarčič.
- Tretja vrsta: Matjaž Cvetko (Rakek), Helena Železnik (Rakek), Gordana Marić (Rakek), Polona Kranjc (Rakek), Barbara Kranjc (Rakek) in Maja Černe (Rakek).
- Četrta vrsta: Marjeta Gregorič (Rakek) in Ana Ileršič (Rakek).
Viri:
- Magda Modic
Kraj: Rakek
Datum: 1978/79
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Magda Modic
Skenirano: 25. 3. 2025
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Ta lepi prispevek in omemba novih učencev v razredu me je spomnil na prihod nove sošolke v tretjem razredu leta 1959: z družino je prišla od nekod iz Prekmurja in plavolasa deklica, ki je imela zelo lepo pisavo in rekla, da je bila prej v šoli odlična, nas ni nič razumela in mi ne nje. Mislili smo, da je Madžarka; sedela je poleg mene in se mučila pri pouku in v odmorih – otroci ji niso prizanašali, meni se je malo smilila, malo pa me je jezilo, ker nisem razumela, kaj mi pripoveduje… Še danes mi je hudo zanjo – učiteljica ni imela energije, da bi se posebej ukvarjala z njo kolikor bi bilo treba, otrokom pa je bilo v spotiko vse: njen tuji priimek, komaj razumljivo narečje in celo naglas v tistih besedah, ki so jih razumeli … tudi v imenu. Zdi se mi, da je razred potem ponavljala, vsekakor nisva bili več skupaj.
Lep primer, kako je pri tovrstnih “različnostih” pomembno, kako ravna odgovorna učiteljica! Ali drugačnost zavzeto blaži, ali le brezbrižno opazuje!