1955 Marof – Zabojarna
Ni se mi še uspelo prepričati ali imam prav, a mislim, da je fotograf Franc Truden iz Podcerkve tukaj posnel novo zabojarno na Marofu; takrat je bil to že Brestov obrat, če se ne motim. Mogoče je bilo leto 1955 ali kaj takega, ko so postavili na Marofu dolgo nizko stavbo iz rumene opeke. Skozi halo so vodile tračnice, po katerih so na vagončkih dovažali deske iz žagalnice in iz njih delali gajbice in druge podobne izdelke. Pozneje je bila tam stolarna. Na koncu hale je bila brusilnica, kjer so brusili tračne in krožne žage in druga rezila, ki so bila potrebna pri predelavi lesa.
Tisto brusilnico sem dobro poznala, saj je v njej delal tudi moj oče. Takrat so delavci imeli tudi že menzo in v njej toplo malico, pa tudi delovni čas je bil od 6h do 14h in ne več od 8h do 16h, ko je moj oče še delal na placu, kamor sem mu v cekarju po bližnjici čez Nadleški hrib iz Podcerkve nosila kosilo: kanglico zelja, repe ali kavre in kajlo kruha. Za pijačo je imel črn zoc ali vodo iz Suodla, izvira v strugi Obrha, ki teče mimo Marofa. Takrat je s cepinom valil hlode na tekoči trak, ki jih je odpeljal do gatra, kjer so iz njih nastale žagance, trami, mužlarji in žamajne … pa pilanca.
Pozabila sem, ali je oče najprej delal v hajcariji ali v brusilnici … ali je bilo malo tega, malo onega. Ker sem bila pogosto pri njem, mi je razkazal vso tovarno: mašinhaus s parno lokomobilo, hajcarijo in žlajfarijo, gatre in cekularje … Največji vtis je name napravijo drobovje pod žago s kupi pilance, odpilkov in mogočno transmisijo pod stropom. Kako sem bila ponosna, da oče dela tam in vse to pozna in obvlada … čeprav je bil samo deklica za vse – hajcar, žlajfar, delavec na placu … kar je bilo treba … No, proti koncu delovne dobe, ko so ga sodelavci že dolgo klicali kar “stric Jakob”, so mu iz Zveznega urada za priznanja v Beogradu poslali celo Medaljo za delo in ročno uro s posvetilom. Ogledal si ju je in spravil v predal. Na Brestu je bil od prvih barak med obnovo v Cerknici do težko pričakovane upokojitve, več kot 40 let …
Po šihtu sva šla po stezi čez brčíco mimo Olarije in Broda – tam smo se pozneje kopali – na Trzne, kjer smo gradili. Oče je ob sebi vodil kolo, jaz sem hodila za njim. Včasih je bila steza poplavljena in takrat so brčíce, ki so si jih delavci sami naredili na bližnjicah do fabrke, prišle še kako prav: le redko jih je preplavila voda Obrha. No, bilo je lepo, vznemirljivo, nepozabno … O tistih brčícah in vodi se mi še zdaj včasih sanja.
Imam pa še drugačen spominek na tiste čase, ne vem več čisto natančno, kako sem ga dobila. Zdi se mi, da sem jo nekoč ubrala tudi ven iz brusilnice skozi okno – skočila sem v kup žagovine, v njej pa so bile tudi dolge trske in ena od njih mi je zarisala globoko prasko v stegno, ki je za zmeraj pustila brazgotino …
Še vedno pa ne vem, kdo so bili ljudje, ki so delali v zabojarni. Z Marofa se bolj spomnim Kušlanovega ata, ki je bil v mašinhauzu, pa kuharice Milke, Martinčičevega Jožeta, Lohnetovega Andreja, pa skupine Hrvatov, ki so prišli delat na Marof okoli leta 1956 – Juraj, Andrija, Marković, Klanfar… Bili so dobri in tovariški sodelavci, saj so tudi oni prihajali pomagat zlasti k (takrat še ročnim) betonažam in pomagali, kadar so ob nedeljah udarniško rezali cimper za kakšnega delavca na Marofu … Stanovali pa so nekaj časa kar v lesenem marovškem hotelu. V pisarni, kjer je dišalo po lesu in tobaku, pa so bili Troha in njegova hči Vera, pa Škrbča Zinka in direktor Matekovič, ki se je potem nekam odselil …
Gotovo bi se spomnila tudi ljudi iz zabojarne, če bi mi kdo malo pomagal … Tam zgoraj pri vratih se mi zdi, da bi bila na sliki lahko Laženova Silva, a kdo ve, če je res … Delavke so oblečene še v svoja oblačila, delovne obleke – halje so dobili šele pozneje. Najbrž je bilo v prostoru včasih vroče, drugič mraz, vmes pa prepih, prah in hrup, deske težke in polne iveri, stroji ne prav varni – a bilo je delo in zaslužek – in vsak dan vsaj malo bolje. Ali pa so bile vsaj obljube, da bo tako …
Za prvi maj je takrat vsak delavec na Marofu dobil klobaso, kruh in pol litra vina in še jaz sem bila tam deležna svoje prve kokte … Imeli so tudi leseno barako za sindikalne sestanke, ki so ji rekli hotel. Za novo leto je bila tam zabava in jaz sem se najprej drla kot žival, ker sem se bala, da mi bo Srpanov ata odpeljal mamo, čeprav se je le hecal in šel plesat z njo, potem pa sem še sama ognjevito zaplesala rašplo, zaradi katere so me zafrkavali še ko sem jih imela že dvajset …
Slovarček:
- plac: krlišče, skladišče hlodovine
- kajla: zagozda
- zoc: žitna kava, kavni nadomestek
- žagance: deske, žaganice
- mužlarji:krajniki
- žamajne: odrezki robov desk
- pilanca: žaganje
- mašinhaus: strojnica
- hajcarija: kurilnica
- žlajfarija : brusilnica
- gater: tračna žaga
- cekular: krožna žaga, cirkular
- hajcar: kurjač
- žlajfar: brusilec
- odpilek: odpadni kos lesa pri žaganju
- šiht: izmena
- brčíca: majhna brv
- udarniško: prostovoljno delo brez plačila
- rašpla: ljudski ples
- cimper: leseno ostrešje
Kraj: Marof, Stari trg
Datum: domnevno okoli 1955
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 21. 7. 2012
Oblika: negativ 6×9
RSS - Posts
Zanimivo. Tudi moj oče, Ludovik Truden, je delal na Marafu do 1956, največ brusil žage.Jaz sem nosila kosilo iz Kozarišč ko so bile poletne počitnice. Ostali so mi spomini in sem tudi že napisala odlomek v Slovenščini in seveda v Angleščini za mojo bodočo knjigo.
Pozdrav
Potem sta se najina očeta gotovo poznala, mogoče sta bila celo skupaj v brusilnici. Prva brusilnica je bila v majhnem prizidku poleg žage, mislilm, da so jo pozneje podrli.
Morda kot zanimivost velja povedati da so zaboje (gajbice) v tistem obdobji delali za novoustanovljeno Izraelsko državo. Jugoslavija j namreč takrat zelo podpirala ustanovitev izraelske države, pomagala je usposabljati izraelske gverilce, jih oboroževala in jim dala na razpolago ladje in letala, da so pršili na območje Izraela.Operacija je imela tajno ime “velveta” Izraelci pa so se jim oddolžili tako da so od nas kupovali zaboje za sadje, ki so ga tam pridelovali in izvažali, ker pri njih ni bilo primernega lesa. Odnosi med državama so se ohladili z razvojem neuvrščenih, predvsem pa po Egiptovski-izraelski vojni leta 1967.
Ja, točno, hvala Marko, ker si me spomnil: tiste gajbice so bile res za Izrael, večkrat sem slišala to. Že ko si rekel Izrael, je zadišalo po pomarančah Jaffa… Ampak predvsem hvala za vsa dragocena zgodovinska pojasnila, o katerih se nismo veliko vedeli ali pa so že pozabljena.
Končno sem imela priložnost preveriti, kaj je na sliki in to res JE zabojarna na Marofu. Stroj v ospredju je “pantžaga”, najbrž bi se po slovensko reklo tračna žaga. Poleg gajbic so tam izdelovali tudi deske za ladijski pod, jih pakirali v lične kupčke in prodajali po vsej državi. Gajbice pa so bile narejene pravzaprav iz odrezkov od ladijskega poda in drugega slabšega lesa. In še dve imeni z Marofa: v zabojarni je med drugimi delala tudi Matičnova Julka, na “holcplacu” = “palcu”=- krlišču= skladišču hlodovine pa Jože Mohar, Potočanov iz Vrhnike…
Milena, na skladišču desk je delala Pepa z Dolenjske, ki se je lahko kosala z vsakim moškim
Joj, ja spominjam se je zelo dobro ! Ne vem ali se je res pisala tako ali so ji le dali vzdevek, ki v nemščini pomeni Velika noga. Nosila je velikanske moške sandale.