1977 Cerknica – Otroštvo na Kamni gorici (1)
Zgornja slika je bila posneta leta 1977 iz cerkvenega turna in prikazuje takrat nove bloke na Birtovem vrtu, v ozadju pa je naseljeno področje okoli sv. Roka in pobočje Kamne gorice. Posnel jo je Brestov fotograf Jože Škrlj v začetku jeseni tistega leta in jo objavil v slavnostni oktobrski številki Brestovega obzornika ob 30. obletnici Bresta pod naslovom » Cerknica dobiva čedalje modernejšo podobo ». Zame je zanimiva, ker kaže del področja, kjer sem se igral s sosedovimi otroki okoli deset let pred to letnico, s katero pa se je malo pred objavo te slike končalo določeno obdobje mojega življenja. Končal sem srednjo šolo, šel na zadnje kmečke počitnice k stari mami in začel s službo.
1950 Lož – Odločba o prekršku
Vršilec dolžnosti poverjenika za notranje zadeve Okrajnega ljudskega odbora v Postojni, kamor je takrat spadala tudi Loška dolina, je 14. 11. 1950 zaradi prekrška zoper javi red in mir kaznoval krojača iz Loža Andreja Pelana, na 3 mesece odvzema prostosti. Do tedaj je bil tri dni v priporu, kar se mu je vštelo v kazen, ki jo je nastopil takoj po izreku odločbe.
Učiteljica Zorica Hladnik in učenke 1. c razreda osnovne šole Cerknica. Pravkar so bile sprejete med pionirčke: Marjeta Škrlj, Mateja Arko, Meta Kraševec, Melita Doles in Tamara Korošec.
1964 Rakek – Pisarniške in šolske potrebščine
Na sliki je steklenička s črnilom. Leta 1838 ga je začelo izdelovati nemško podjetje Pelikan, ki je bilo istega leta tudi ustanovljeno. Devetdeset let kasneje so izdelali svoje prvo nalivno pero. Črnilo je bil velik uspeh, ker ni bilo več potrebno sliniti tintnega svinčnika, da bi besedilo obstalo. Ko pa so »izumili« še tintenkiler oziroma brisač tinte – po naše brisalec črnila, je bila zmaga zagotovljena. Danes le še malokdo piše s črnilom in nalivnim peresom. Imajo pa tinte vseh barv v bombicah, od rumene do črne. Sem si jih kupila. Ne glede s katero barvo pišem, ne vidim nič, razen z modro in črno.
Mlada Marija Kandare iz Šmarate se je najprej zaposlila v Ložu, kjer je Vilko Zabukovec vodil proizvodnjo harmonik, menda za “Melodijo” Mengeš. To je bilo čisto v začetku Kovinskega obrtnega podjetja Lož. Izsekovala je lesene deščice in kovinske jezičke, ki jih je potem tudi uglaševala. Spominja se:
Vilko me je posedel za štimtiš, mi vse pokazal in razložil. “Ko boš preizkušala na sredini, bo nižji glas, ko boš na koncu, bo pa sopran, visoko.” Pripel je (jezičke?) v nekaj, kar je bilo kot stroj in jaz sem z nogo pritiskala in poslušala glas … Zadovoljen z mojim delom, me je Vilko potrepljal po rami, rekoč: “Ti si že moja!”
Marija je na delo v Lož prihajala s kolesom. Nekoč pozimi, še v jutranjem mraku, je spet zavila v ozko gaso pri Vilkotovi hiši in tam zagledala, da nekdo mrtev leži na tleh. Bila je do kosti pretresena, a je takoj poklicala ljudi, prišla je tudi policija, ki jo je spraševala o dogodku. Vso prestrašeno, objokano in v šoku, jo je dobrodušni Vilko Zabukovec tolažil: ” Saj tebi ne bodo nič naredili, samo ugotoviti morajo, kaj je bilo!” … Mrtvi moški je bil Minatti, trgovec in športnik iz Starega trga … je še ostalo v spominu na pretresljivi dogodek …
Marija je nekaj časa delala v tej skoraj že pozabljeni proizvodnji harmonik ali delov zanje, kmalu potem pa je v Pudobu, v nekdanjem skednju nasproti hotela izsekovala bergman doze. Šumradov oče, Špeh iz Kozarišč, ki je bil šef, je prav tistega dne moral oditi v Lož in delavke so bile same. Ko je Marija štancala tiste doze, pa se je stiskalnica sprožila sama od sebe in ji odrezala del prsta … Kmalu potem je zamenjala službo in šla delat na Korletovo.
1909 Postojna – Cestni podvoz
Vzdolžni profil železniške proge iz leta 1909 prikazuje območje postaje Postojna, na njem pa ni vrisanega cestnega podvoza na A strani postaje Postojna. Očitno takrat še ni bil zgrajen. Podvoz sicer izvennivojsko povezuje Postojno in planinsko kočo Mladika na Pečni rebri, ki leži 733 višinskih metrov nad morjem.
1977 Lož – Zadnji delovni dan v letu
Resen praznik Dan spomina na mrtve je hvala Bogu za nami, krompirjevih počitnic in s tem povezanih potovanj je tudi konec. Pa smo že v okraševanju, napeljevanju stotin kilometrov lučk, postavljamo visoke novoletne jelke, napovedujejo se skorajšnji slavnostni prižigi okrasitev, nova praznična potovanja, vsi mediji nas že imajo v šahu. Smo torej v enem najbolj obremenjujočih delov leta, ki naj bi se ga vsi veselili, pa se mi zdi, da smo ga siti, še preden bi se res smel pričeti. Reklame delajo svoje, potrošnja, popusti, nove počitnice se bližajo, božičnice, darila … In kar ne nehamo. Trpi naš duh, telo in denarnica. No ja, to smo menda hoteli imeti.
1972 Cerkniška deponija – Mešana marmelada
Na sliki je prazna konzerva mešane marmelade. Pakirali so jo v tovarni Arrigoni v Izoli. Konzervo je na deponiji našel Miloš Toni in jo ovekovečil za nas in zanamce. Vidim, da nisem edina, ki na deponiji ne le pripelje in razloži, ampak mora še pobrskati po odpadkih. Nekoč mi je prijateljica dejala, da ji mož očita, da je edina, ki z deponije več pripelje, kot tja odpelje. Potolažila sem jo, da ni edina in sva dve. Sedaj vidim, da nas je več. Poleg je postavil, za mero, brclanast krožnik. Take imam tudi jaz. Podedovali smo jih po atovi teti in tudi jedli iz njih. Mamin poročni servis pa je nabiral prah v omari. To so počeli tudi vsi ostali krožniki, iz katerih smo jedli od mamine poroke do tetine smrti, ko smo prišli do krožnikov. To pa mame ni motilo, da ne bi kupila še kakšnega kompleta, če je bil glih po »ugodni« ceni. Je pa res, da so ti brclanasti krožniki zelo trpežni. Nekoč mi je eden padel na tla. Ni se razbil, je pa v lesu nastala vdolbinica. Ugotovitev: krožnike imamo dobre, tla pa zanič. Sem malo zašla od marmelade, ampak se nisem mogla upreti.
Fotografija dr. Marjana Jeršeta na ovitku njegove knjige Notranje bolezni … Prav takega se spominjam.
Nedavno mi je urednik omenil njegovo ime, pokazal njegovo knjigo in na roko napisan zelo star zdravniški priročnik, ki je bil nazadnje v njegovi lasti. Takoj sem prepoznala svojega srednješolskega predavatelja interne medicine in bila presenečena, ko sem slišala, da je priznani kardiolog preživljal zadnja leta življenja v Cerknici.
Takoj pa sem se spomnila dijaških časov in pomembne vloge, ki jo je imel dr. Marjan Jerše v njih.
Rakek 1972/73 – Pionirčki pred šolo
Veseli in ponosni pionirčki iz šolskega leta 1972/73 pred osnovno šolo na Rakeku. Sprejem v pionirsko organizacijo je potekal na dan republike, 29. novembra.
Stare slike 