Takole je moj oče Franc zabeležil prenos ranjencev iz Primorske v Loško dolino, od tam so jih z letali odpeljali na zdravljenje v Italijo. Preko prvotnega zapisa s svinčnikom je šel pozneje s črnilom.
1930 Jeršiče – Kosci in grabljice
1946 Benete – Naša mama Milka
Tudi ta slika je bila shranjena v t. i. »družinskem arhivu«, kje bil v stari plehnati škatli. Skrbno je bila zaklenjena v vzidani leseni omarici v »hiši«.
Ključ je bil vedno spravljen na mestu, ki je bil dosegljiv samo odraslim. Ob redkih priložnostih so nam otrokom dovolili, da odpremo škatlo in si ogledujemo shranjene slike. Bile so dragocenost, ki se jo je skrbno čuvalo. Previdno smo jih jemali v roke, jih gledali in polagali nazaj v škatlo.
1965 Stari trg – O rakih
Fotografij medvedov iz naših krajev je veliko, fotografije raka pa nismo našli. Tudi v arhivu stareslike med 40.000 fotografijami ni nobene. Pa naj bo namesto nje ta risba, ki smo jo sneli z zastonjske spletne strani.
1985 Rakek – Živalsko kraljestvo
Životinjsko carstvo (Živalsko kraljestvo) je bil eden od prvih zbirateljskih albumov, ki so jih tiskali v Jugoslaviji. Pojavil se je leta 1956. Pri izdaji sta sodelovala založba Stožer iz Beograda in podjetje Kraš, ki je prodajalo čokoladice s sličicami živali.
Fotografija neznanega avtorja iz leta 1961, posneta v Preševu*, prikazuje slovenske brigadirje pri gradnji južnega odseka Avtoceste bratstva in enotnosti, ki je povezovala kraje takratnih jugoslovanskih republik od Triglava do Gevgelije. Bila je simbol vsega najboljšega v Jugoslaviji in gradilo jo je več let tisoče mladih Jugoslovanov.
Cerknica 1981/82 – 4. a razred
Za slikanje je fotograf Bajček to leto izbral drugačen ambient kot prejšnja leta. Četrtošolce je postavil na vrt ob šoli, kjer je sedaj otroško igrišče.
Spominska značka cerkniškega tabora: na eni strani značke napis ŽIVILA SLOVENIJA obkrožen z lipovimi listi; na drugi strani pa napis: TABOR V CERKNICI 12. JUNIJA 1870.
1975 Rakek – Katalog
Slike so iz starega nemškega kataloga. Moja mama je imela šivalni stroj Bagat za peš šivanje. Kupila si ga je v šestdesetih letih za 3.500 din – celo Brestovo plačo. Na njem je bilo težko šivat, ker ga je bilo treba poganjati z nogo. Dokler nisi dobil pravega grifa, se je zatikalo in kravžljajo živce. Leta 1985 sem si kupila svoj električni stroj Bagat Ruža step. Trideset let je šival k švicarska ura. Potem se je pa naveličal. Verjetno je bil tudi že malo zmatran, ker je res naredil veliko kilometrov. Ker brez mašine (kot je pogovorni izraz za šivalni stroj) ne morem živeti, sem si v Hoferju kupila eno za 99 evrov. Vredna je pa glih toliko. Če sploh. Večinoma je iz plastike. Debelejše blago komaj vleče in ji moram pomagat. Šivi so potem čudni in niso enako dolgi. Že dolgo razmišljam, da bi dala staro mašino v popravilo. Sam kje je majstr, ki to še zna?
1927 Benete – Namretova Nana in Anton
Mamini starši so živeli v sosednji hiši. Vmes je bila samo vaška pot, ki smo ji rekli gasa. Naše kuhinjsko okno je »gledalo« direktno v kuhinjo stare mame. Pozneje bom napisala, zakaj je bilo posebno.
Stari ata Anton (roj: Hribar) se je rodil v tej isti hiši. Bili so številna družina, ki je družinska kmetija ni mogla preživeti. Nekaj deklet se je omožilo v druge vasi na Blokah. Fantje so odšli s trebuhom za kruhom, le Anton je ostal doma in prevzel kmetijo. V letu 1927 se je poročil z Bafonovo Ano (roj: Ivančič) s Hudega Vrha. Rodili so se jima trije otroci. Najstarejša je bila moja mama Milka, naslednja je bila Anica, ki je umrla za jetiko, stara komaj dve leti. Tretji otrok je bil moj stric Anton.
več …
Stare slike 