1957 Cerknica — Pust na zadnji poti (1)
Leto se hitro obrne. Pa tudi leta hitro minevajo, prehitro. Kolikor starejši sem, toliko bolj se mi dozdeva, da je Pust dvakrat na leto, pa ne samo Pust, tudi moji rojstni dnevi so kar naprej. Še dobro, da je čas edina dobrina, ki jo imamo na voljo vsi enako. In ker je ponovno pustni čas, se morajo ponoviti tradicionalne pustne cereminje. V Cerknici se je pustovalo že leta 1551, čeprav ni pisnih virov. Ve se, da se je pri nas pustovalo pravzaprav že od pamtiveka.
Sl
ika je nastala leta 1957 Pod kaplanijo še pred nedograjenima blokoma. “Žalostni” sprevod Pusta na snežni zadnji poti se vije od Žajfnce, kjer je ubogi revež ležal na parah, preko Placa, pa dalje Pod kaplanijo do Glavne ceste proti mostu, pa čez most do Ance na Peščenku, kjer se pogreb obrne nazaj proti glavnemu mostu. Tu nastopi zadnje dejanje.
Med govorom je imel Farbarjev Stane — Stane Kos vsako leto standarden stavek, ko je rekel: “Mi smo norci, vi ste pa še večji, ker nas gledate“!
 |
Čeprav na pogled zaradi izgube Pusta ne zgledajo preveč žalostni, ampak v srcu jim je pa zelo težko.
Bolj spredaj stojijo:
Bolj zadaj:
|
 |
|
 |
Istega dne je nastala še ena fotografija. Fotograf je ujel pogreb še na zasneženem Placu, preden so se začeli spuščati Pod kaplanijo. Na spodnji desni sliki so:
|
 |
 |
____________________________________________________________
Kraj: Cerknica
Datum: 1957
Avtor: neznan
Zbirka: Stane Urh
Skenirano: 19. 1. 2012
Oblika: dve fotografiji
RSS - Posts
Lepo, da najino rojstno mesto skozi stare slike predstaviš širni Sloveniji.
V snegu pa leži naš ata, Božo Bajc
Najbrž je bilo leta 1957, ko so notranjski študentje (iz Begunj) o pustu izdelali velikega pujsa, pred njim pa nosili transparent z napisom:
“Prasec vztrajno planke klesti,
mesec dni dobil ni jesti,
socializem objokuje
in polagoma crkuje”.
Pravijo, da je imelo nekaj študentov zaradi napisa manjše težave.
Aha, to je tisti dogodek, ki so mu rekli “kontrahiranje prašiča”. Ja, kar nekaj težav je bilo.
Dusan, verjamem, da so imeli probleme z oblastjo. Se leta 1977 ali 78 sem imela tezave v sluzbi, ker sem po prvi predstavitvi Ursule zaprosila za podporo nekaj kulturnikov. Pridiga je bila, da se za moj polozaj ne spodobi ukvarjati z tako banalnimi stvarmi kot je Pust. No, naslednje leto so le sprevideli, da to ni le pijancevanje ampak del nase kulture. Jaz pa sem takoj zaprosila za drug polozaj. Tako je bil volk sit in koza cela. Ob dober glas sem bila ze tako ali tako, ker sem ga posodila Ursuli…