1980 Cerknica – Pocinovi
Dano se vrača z Gradišča
Ob desni strani pri ovinku glavne ceste nasproti Bresta pred Šerkovo domačijo (današnja stavba notarke) v Cerknici je živela Otoničarjeva družina – poznali smo jih kot Pocinove. Kmetija je obsegala stanovanjsko hišo, velik star hlev, skedenj ter še eno poslopje.
Pocinovi so imeli kar veliko kmetijo. Ne vem, če so še na kateri drugi kmetiji imeli doma kar 8 vrst mesa. (prašiči, teleta, ovce, zajci, kokoši, gosi, purana in race). Seveda so bili na kmetiji tudi konji. Takšno stanje je bilo po drugi svetovni vojni, dokler so jim leta to dopuščala.
Večina sedanjih Cerkničanov se jih bo spominjala po čredi ovac, ki jih je na pobočjih Slivnice nazadnje pasel Danimir ali Dano, kot smo rekli. Ta je bil zadnji Pocin, ki je živel na tej kmetiji.
Ni moj namen, da bi podrobno opisoval vrsto spominov, ki kažejo Pocine kot svojeglave, odrezave včasih pa tudi duhovite posebneže. Pa vendar, poseben je bil že France, najstarejši od Pocinovih, ki sem jih poznal. Umrl je leta 1961. Pripovedovali so, da ga je nekdo ogovoril in mu dejal: “Oče volk vam bo janca snedel.” France pa mu je odrezavo odvrnil: “Naj ga, bo pa sit! Tebi ga ne bo, ker ga nimaš.”
Oče France je imel naslednje otroke:
- Ivan (Janez), rojen 1915,
- Maks, rojen 1917,
- Jože, rojen 1920,
- hči Anica, rojena 1922,
- hči Olga, rojena 1925,
- sin Danimir, rojen 1928.
Spomin na podobe Franceta in sinov Maksa in Daneta, možakarjev z bujnimi lasmi in dolgo sivo brado je vse, kar je ostalo od Pocinovih. Poslopja kmetije je občina podrla. Nihče ni niti pomislil, da je s tem dokončno izginila podoba stare domačije, ki bi lahko tudi v današnjem času ohranila za zanamce tipično notranjsko kmetijo kot kulturno dediščino.
Slovarček:
- janc: ovca
Prispevek je napisal: Tone Urbas.
Kraj: Cerknica
Datum: neznano (verjetno 80-ta leta), 2001, 2003, 2001
Avtor: Tomaž Perko
Zbirka: Tomaž Perko
Prejeto: 6. 2. 2022
Oblika: skenirane datoteke
RSS - Posts
Res je to, da se mogoče prehitro podira ali pa proda določene stavbe v Cerknici, ki so bile unikatne in bi pomenile naravno kulturno dediščino za zanamce, saj se je čas v tistih stavbah dobesedno ustavil. Bile bi idealne za šolsko mladino, ki bi lahko neposredno, ne preko elektronskih medijev videla, kako so ljudje živeli nekoč. Poleg Pocinove domačije je bila taka posebna stavba tudi kovačija v bližini komunale. Namesto, da bi naredili muzej o obrti, ki je izumrla, so jo rajši prodali. Novi lastnik pa jo je podrl. Tudi stari čevljar pod glasbeno šolo je bil vedno zanimiv. Kako je dišalo po usnju in lepilu, ko si vstopil. Pa tiste stare deske v sobi. To je nekaj neprecenljivega. Škoda, da izginja.
Dober predlog, strinjam se z ohranjanjem kulturne dediščine, ki jo je vse manj z izgovorom, da ni denarja, ampak denarja je na pretek tudi v Cerkniški Občini. Po drugi strani, če pogledamo Kravanjetovo hišo, poleg G”lažka, kjer Tine ” dela in ustanavlja ” muzej že 30 let ali več, pa mislim da bi se teh nedokončanih idej nabralo toliko, da bi bi jih na koncu čakala ista usoda. Res je žalostno da ne najdemo za te ideje nekaj drobiža proti miljonom porabljenih sredstev Notranjskega parka.
Odličen prispevek. Prelepa domačija pridnih Cerknicanov je zbrisana. Vredna ogleda za bodoče rodove. Kakšna škoda. Rana na obliž so ohranjene fotografije in napisan članek.
Raznih zgodb o Pocinovih in njihovih posebnostih je pa kar nekaj znanih med ljudmi. Upam da vsaj te enkrat kdo zapiše da ne gredo še te v pozabo.
Dragocen zapis in posnetek!
Z izjemnim možakarjem sem imela pred leti priliko modrovati. Na poti proti vrhu Slivnice.
V zvezi z objavo tega prispevka mi je Leon Melink prinesel fotografijo Daneta, ki je bila objavljena v Delu.
Glede na to, da je od objave v Delu preteklo že 12 let, vsaka čast Leonu, da jo je našel. Očitno ima odličen spomin.