Skip to content

1946 Podcerkev – Obnova pri Pavličevih

16. 02. 2017

120708560To je slika Podcerkljanov, ki po vojni čistijo ruševine Pavličeve hiše, požgane hkrati s Hlepinovo, Blažetovo in Bloškino. Fotografiral je Franc Truden s Samprtovega dvorišča oziroma poti pred njim, v ozadju pa se vidi streha Bločenove hiše. Obnova opustošene dežele je bila za državo prednostna naloga, zato so morali poprijeti vsi, še posebej mladina. Tudi starejše ženske se niso obotavljale in so priskočile na pomoč.

  • V prvi vrsti na levi sedi Pavličeva stara mama Marija,
  • poleg nje je Šuštarjeva mama, pisala se je Žnidaršič,
  • skrajno desno Rihtarjeva ujna Terezija Strle.

Malo više stojijo od leve proti desni dečki:

  • Justin Žnidaršič, Lužarjev,
  • Dušan Truden, Hlepinov,
  • Ludvik Škrbec, Urhov,
  • v hlačah z naramnicami in v beli srajci stoji eden od Fricovih fantov, Viktor Nanut.
  • V kapi je Gregorinov ata Franc Bavec,
  • za njim stoji dekle v svetli bluzi, Veselova Francka,
  • poleg nje Ivanka Truden – Blaževa, sledita pa ji
  • Julijana Pavlič, Pavličeva mama in
  • Johana Kotnik, Andretova.
  • Na njuni desni stoji Milka Kotnik, ki drži lopato.

Pred njimi na desni sedita

  • Stana Mavko, Rihtarjeva in
  • Ana Pavličeva,
  • levo od njiju pa čepi France Žnidaršič, Baragov.

Predzadnja vrsta od leve:

  • vstran je obrnjena Krašovčeva Mara,
  • Mežnarjev Ivan,
  • nato pa Bločenova Francka in poleg nje
  • Janez Žnidaršič, Baragov
  • in na koncu te vrste Jakob Kotnik.
  • Tisti v sredini z močnimi lasmi je Tone Žnidaršič – Mezinov.

Čisto zgoraj stojijo od leve:

  • pri vrhu s klobukom je Janko Koren,
  • Urbanov oče, pisal se je Mulec,
  • za njim neznan fant,
  • Stanko Hace, Točkov,
  • eden od Bloškinih fantov, pisali so se Modic ter
  • Tone Hace, Jurjevcov,
  • poleg njega Ivan Perušek.
  • Čisto na desni sta Vera Strle, Knausova, pozneje Gregorinova mama in
  • Enžicova teta Neža, ki se je tudi pisala Žnidaršič.
  • Za njima je ženska v ruti, pokriti na marinko in z iztegnjeno roko – njej se nasmiha Knausova Vera.
 Vsi imajo v rokah orodje, največ krampe in lopate, mogoče tudi kakšno rovnico. Triintrideset jih je, če sem prav preštela – delo bo šlo hitro od rok, čeprav nimajo nobene mehanizacije. Skrbno bodo sortirali ves uporabni gradbeni material, da bo pripravljen za ponovno uporabo, in počistili pogorišče.
120708560-001Fant skrajno desno zgoraj je prav prešerno razpoložen, dečki pa so ponosno pokrili titovke oziroma pionirske kape.
120708560-002Tudi ti so videti nasmejani in dobre volje, čeprav so časi še vedno težki. Spomini na nedavno minulo vojno so še zelo skeleči, a je vsaj mir in razdejanje in revščino bodo s skupnimi močmi premagali.
120708560-003V minulih letih je Pavličeva družina prestala veliko hudega: smrt očeta, požig domačije, bivanje v “Civilnem logorju” pod Snežnikom, kamor so za las ušle pred internacijo na Rabu in za tem begunstvo na Dolenjskem … Drobci pesmi, ki je nastala v najhujšem, bežno nakazujejo kalvarijo matere s tremi deklicami:

»… Hišo so nam požgali in vso robo odpeljali …
… Po vojni smo se domov vrnile,
a v Gorjancih najdražje smo pustile –
ljubega in skrbnega nam ateka.«

Vrnile so se domov – mama Julijana s tremi deklicami, ki so izkusile krutost in bedo vojne: Ana, Tina in Mija (Marija). Vse, kar je ostalo od nekdanjega doma, je bilo le zoglenelo obzidje. Na obnovo doma so še živi spomini:

Nekaj denarja za obnovo je dala država od vojne škode, vrata so dobili iz sredstev za obnove. Izdelali so jih loški tišlerji. Mama je poslala Ano, najstarejšo hčer, rojeno leta 1934, v Postojno urejat posojilo. Do Rakeka je deklica šla peš, naprej pa z vlakom, potem v obratnem vrstnem redu nazaj … Načrt za hišo jim je naredil Šuštar iz Dolenje vasi, glavni zidar pa se je pisal Mohar. Pomagali so mu priučeni zidarji, pesek so nakopale in presejale same, malavarile (mešale malto v mautnci) pa so sosede Samprtove, Francka in Pepca. Pesek iz Klanc sam od sebe pripeljal vaščan iz Dan, ki je ob požigu hiše iskal družino po skednju v senu, ga prebadal z bajonetom in klical: »Jula, kje si?”; slišala ga je soseda … Strešno opeko so Pavličeve dobile od Pojeta iz Vrhnike, les za ostrešje pa sta v Gmajni posekala Janko Koren in Ana Pavlič. Tesarsko delo so opravili Srpanov Janez iz Nadleska, Urban iz Podgore, vodil jih je cimperman Štirn … Delavcem je bilo treba dati hrano, a še same niso imele kaj jesti. Kuhale so na zidanem štedilniku, ki je obstal na pogorišču. Same so najprej po vrnitvi z Dolenjske stanovale na Vidmu, kasneje pa v hiši Marice Strle (Knausova hiša, nekdanja Urhova). V hlev s skednjem, ki ni bil požgan, so dobile kravo …

 Prispevek sta napisali Anita Manfreda in Milena Ožbolt.

Slovarček:

  • malavariti: opravljati pomožna zidarska dela
  • tišler: mizar
  • mautnca – lesen bazen ali večja lesena posoda za ročno mešanje in prenašanje malte

Viri:

  • Ana Hace, Podcerkev, december 2016, ustno
  • Stanko Hace, Podcerkev, december 2016, ustno

Kraj: Podcerkev
Datum:1946
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 8. 7. 2012
Oblika: steklena plošča 9×12

Advertisements
2 komentarja leave one →
  1. Anonimnež permalink
    17. 02. 2017 15:12

    Ja to je kruta ,resnična ,boleča in težko razumiljiva zgodba Pavličeve družine.

Trackbacks

  1. 1937 Jermendol – Fantovske poti | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: