1931 Markovec – Pri oglarjih

Pred drugo sv. vojno je v Loški dolini delovalo kar nekaj kovačij. Tja do leta 1955 je v Starem trgu koval Debevec, v Vrhniki Brus, v Pudobu Šmit, v Markovcu pri Kovačku in firmi Franja Žagarja ter v Podgori Tomaž. V letih pred prvo svetovno vojno so kovali vsaj na osmih do desetih domačijah. Za svoje delo so kovačije potrebovale zadostne količine oglja.

____________________________________________________________

V letih 1931-34 so oglje žgali v Knežjem vrhu (gmajni). Od vaščanov jo je v zakup vzel podjetnik Rupena iz Novega mesta, za katerega je delalo z nosači vred 20- 30 delavcev. Oglje so vozili (furali) tudi na železniško postajo (štacjon) Rakek in naprej v Italijo.

Oglarjenja so bili domačini Loške doline vešči. Z oglarjenjem so se ukvarjali: Petriček in Godec iz Vrhnike, Strlek iz Podgore, Štorov–Jurščan iz Podcerkve in Oščevi fantje s Knežje Njive. Lojze in Tone Ovsec sta pri oglarjenju postala zelo vešča, brat France pa je bil večkrat njun pomočnik. Zadnje ogenjce (uogunce) v Kneški gmajni sta brata Ovsec naredila okoli leta 1960.

Priprave na oglarjenje

Vešč oglar je izbral primerno mesto v gozdu, kjer je postavil kopo. Ker je delo oglarja terjalo nekajmesečno odsotnost od doma, je seboj moral vzeti vse potrebno orodje, kramp, lopato, žago. Tisti, ki se je podal globje ali višje v gozd, je seboj prinesel dovolj živeža, vode, kotliček za kuhanje, kakšen rezerven kos oblačila in morda petrolej za razsvetljavo. V bližini kope si je postavil enostavno kolibo z ležiščem.

Preden je oglar začel sestavljati kopo, je moral napraviti dovolj gabrovih ali bukovih drv. Le za silo je bilo uporabno tudi leščevje. Za začetek kurjenja so uporabili drobiž ali 5 do 8 cm dolge leskove ter zelo suhe sekance. Za vrhnji in čim bolj nepropusten sloj (opaž) je morala biti zemlja dobro presejana in brez ilovnatih primesi.

Dobro zadelano kopo, zloženo v stužje je oglar moral najprej zakuriti in nato zelo paziti da se ne vžge. To je pomenilo, da je les lahko le tlel, saj bi že drobna nepazljivost uničila uspeh nekaj tedenskega trdega dela. Kuhano, to je dovolj žgano oglje,  je bilo potrebno ohladiti. Tudi tu je lahko prišlo do vžiga in oglar bi lahko ostal brez zaslužka. Ob ugodnih vremenskih razmerah se je oglarjev trud poplačal in iz 1000 kg notranjskega lesa je prodal 100 kg oglja, ki je tisti čas imelo zelo dobro ceno.

Osnovni opis zgodovine oglarjenja v Loški dolini sem povzela po zapisu Franca Ovsca iz Starega trga (1. 10. 1999)

____________________________________________________________

	Skozi stržen (rajfenk) od kurišča do vrha so kurili s sekanci, saj se tako vname sam vrh. Na vrhu kope sta dva oglarja, ki nadzorujeta dogajanje v strženu. Na sliki se je na vrh povzpel še tretji, ki je v žaklju nese novih sekancev.
	Pod zaključnim slojem drobne zemlje je kopa obdana še s plastjo smrekovih vej, brinja, praproti in trave. Pred kopo se je postavil Jože Avsec–Kropin (Stari trg).
	Oglarjem ni bilo nikoli dolgčas. Domačini so jih radi obiskali. Drugi od leve je Franc Lavrič in tretji Lojze Tomec iz Starega trga.
	Pri oglarjih na Markovem hribu, septembra 1931.

____________________________________________________________

Viri:

• Ana Tomec
• Franc Ovsec

Kraj: Markovec
Datum:1931
Avtor: neznan
Zbirka: Andreja Tomec
Skenirano: 18. 3.  2012
Oblika: fotografija