1946 Stari trg – Sneg so orali
Zima, mraz, snega do pasu. Tako nekako bi lahko opisali dan, ko je v Starem trgu nastala ta fotografija. Fotograf se je povzpel na stavbo nekdanje občine, usmeril fotoaparat na cesto proti gostilni Benčina in pritisnil na sprožilec. Tako je ujel trenutek , ki se ga danes spomnimo le še nekateri, v tistih časih pa je bilo nekaj vsakdanjega. Kdo bi si mislil, da se stvari tako hitro spreminjajo.
Deček, takoj za plugom, nosi titovko. Iz tega sklepamo, da je posnetek nastal leto ali dve po vojni.
Konja spodaj sta pokrita z vojaškima odejama, da se nista prehladila. Verjetno so ju zamenjali.
Vedno smo govorili, da so sneg orali. Saj s plugom se orje, ne? In cesta je bila potem zorana, ne pa preorana.
Od Varha so v dolino priplužili Žerulanje in se čez Stari trg vračali preko Bloške police, kjer so po gostilniškem postanku pot nadaljevali pevsko veliko bolj glasnejši. Za konja v prvi vrsti je bilo v visokem snegu na poti proti Polici precej naporno. Lahko je kateri omagal.
Vsakič, ko je šla skozi vas kolona konj s plugom, je bilo živahno in veselo. Če se je le dalo, smo otroci tekli gledat, pa tudi odrasli. Vozniki so glasno govorili ali celo vpili, iz konj se je kadilo. Za nas otroke je bil to zanimiv dogodek. Prihod glasne kolone je bila poživitev sivih zimski dni.
Konji se v globokem snegu niso najbolje obnesli. Kadar je bilo res veliko snega so skupaj speli par ali pa kar dva para volov in z njimi pred kolono konj naredili gaz. Kadar so skupaj zapregli konje in vole, so bili voli vedno spredaj.
Plug je bil sestavljen iz dveh delov. Prednji je bil fiksen, na njem je bila tudi klop za obtežitev. Podaljšek pluga pa se je lahko zložil, da je bila širina pluženja ožja. Plug na sliki je tako zožen.
Posebno sitna so bila srečanja z avtobusom ali avtomobilom. Plug je bilo treba zložiti in ga prevaliti na bok. Ko je šel avtobus mimo, se je plug postavilo nazaj. Vendar zadnjega, zložljivega dela ni bilo mogoče razširiti kar tako. Najprej je bilo potrebno odkidati, šele potem se je plug lahko razširil nazaj na polno širino.
V šestdesetih letih so začeli plužiti s traktorji. Takrat se je še uporabljalo stare pluge, ki jih je eden ali dva traktorja vlekla za seboj.
Na sliki je vsaj osem parov konj. Preveč jih je bilo, da bi fotograf lahko zajel celotno kolono. Prav lahko, da je še kakšen več. To je bilo edino opravilo, kjer je bilo v skupno breme vprežena takšna sila. Le redko katera veriga je zdržala.
Na prednjih dveh konjih sta jezdeca. Jasno, če bi gazila v cel sneg vštric konj, bi hitro omagala.
Vsi konji so bili verjetno opremljeni s kraguljčki, to je drobnimi zvončki.
Pred Tomcevo hišo je v belem plašču in temni ruti Ana Tomec, starejša ženska pa bi bila verjetno Tomceva mama Marija.
Lopate so prislonjene in pripravljene. Kidanje snega so za trenutek prekinili. Celotna kompozicija se je v gostilni zagotovo ustavila.
Otroci gredo iz šole ali pa v šolo. Za trenutek so zastali in opazovali množico ljudi in živali, hrup in ostalo dogajanje. Za deklice je bila ruta čisto vsakdanje pokrivalo. Iz močnejših čevljev gledajo doma štrikane nogavice.
Plug je bilo treba obtežiti, da ni snega samo stlačil. Klop na plugu je prav prišla tudi za počitek na poti.
Gospodarji so konjem repe zavesali, da se niso vlekli po snegu in da se niso naredili zmrznjeni cofi.
Vsekakor pa se ni plužilo do talega. Vedno je ostala plast stlačenega in zglajenega snega, v veselje otrok, ki so se za plugom lahko drsali.
Plug je spremljal tudi cestar. Ta na sliki je oblečen v cestarsko uniformo, ki pa je bila kar prelahka za zimski čas.
Slovarček:
- tala cesta: kopna cesta, pridevnik je lahko le v ženskem ali srednjem spolu, moške oblike nismo uporabljali.
Viri:
- Jože Jakopin, Velike Bloke
- Anita Manfreda, Cerknica
Kraj: Stari trg
Datum: verjetno 1946 ali 1947
Avtor: neznan Alojz Tomec (dopolnjeno 20. 1. 2013)
Zbirka: Andreja Tomec
Skenirano: 15. 11. 2012
Oblika: kopija fotografije
RSS - Posts
Cestarji na plugu imajo tipična pokrivala, kot se jih spomnim iz mladih dni. Eden je v klobuku in ima črne “uhalke”. Uhalke so se z vzmetnim trakom prilagodile glavi in ušesom. Drugi je pokrit v rjavo usnjeno cestarsko kapo, ki je bila toplo podložena in se je dala povezniti čez ušesa. Oblečeni so v površnike, “rajthozne” in obuti v usnjene škornje.
“Uhalk” se tudi jaz spomnim. Tisti, ki so orali, pa so bili čez uhalke pokriti s polhovkami.
Spomnim se, da pri nas nismo govorili o plugu ali oranju ceste ampak, da “mašino vlečejo” in “pot delajo” . Na poti iz šole sem nekoč srečala to “mašino”, pred katero sem se morala umakniti v celo in sem se potem komaj rešila čez nakopičeni sneg na cesto.
O tem ali bodo “mašino vlekli” ali ne se je začelo ugibati, kadar je bilo vsaj do gležnjev snega, ne prej. Potem pa smo opazovalci natančno preučiti vse: koliko parov konj je vpreženih in čigavi so, kdo komandira in kam vse gredo. V začetku šestdesetih let je neko zimo “mašino” vleklo 12 parov konj ( takrat je bil najbrž tudi sicer čas z največjim številom konj v dolini). Dogodek je bil še posebno zanimiv za otroke, tako da je bilo v šoli dan po pluženju prvo vprašanje “Si videl, ko so mašino vlekli?” Kdor je kaj takega zamudil, je bil res zaspane…
Sem dobil tudi informacijo, da se je plugu reklo tudi vlačuga, kar so sicer krajše sani za spravilo lesa ali sena v dolino, kjer je to pač treba.
Anita je ugotovila avtorja fotografije, zato sem prispevek dopolnil.
Če je bilo to slikano 1946. leta sem bila takrat stara pet let in smo glih dobro prišli iz Francije šest mesecev prej. Toliko snega ni nikdar bilo v Franciji. Bogve če so si moji starši pripravili na tako zimo in imeli dovolj drv. Nevem od kod bi si jih pridobili, ker niso imeli gozda.