Stari trg 1971/72 – Valeta

Učenci na sliki so končali osmi razred junija 1972 in so letos 7. maja praznovali 50. obletnico valete. Spominska fotografija je nastala pod imenom naše šole, ki je bilo napisano z velikimi kovinskimi tiskanimi črkami: OSNOVNA ŠOLA HEROJA JANEZA HRIBARJA STARI TRG.
Bili so prva generacija, ki je imela valeto v novi šoli, sicer pa četrta generacija, ki je imela valeto na naši šoli. Prej je ni bilo. V novi šoli so imeli pouk le slaba dva meseca, prej pa je pouk potekal na štirih lokacijah, oziroma petih, če upoštevamo še šolsko kuhinjo. Bili so nekaj posebnega, saj so naslednikom predali ključ nove šole, starega pa simbolično pokopali.

Otvoritev nove šole je bila 27. aprila 1972, pouk pa se je začel po prvomajskih praznikih. Pred tem so učenci osmega razreda sodelovali pri selitvi iz stare v novo šolo. O tem pravijo takole:

Poleg tega smo opravljali še čiščenja prostorov in okolice. Najbolj nehvaležno delo je bilo »dratiranje« parketa v učilnicah. Čeprav smo bili ponosni na novo in moderno opremljeno šolo, pa nam sam način dela ni bil ravno po godu. Najbolj nas je motilo prehajanje med učilnicami ob zamenjavi šolskega predmeta. Nismo imeli več tistih odmorov, med katerimi so se do takrat dogajale najpomembnejše stvari: druženje, diskusije, drobne skrivnosti, prepisovanje nalog … Prepričani smo, da so sedanji učenci, ki so ves čas šolanja v tem načinu, našli trenutke tudi za to. Kakšne težave so pri usmerjanju učencev po stopnicah in določanju prioritet gor, dol, kdo levo, desno, kdaj na malico …, to nas ni zanimalo, verjetno pa začetek ni bil enostaven.

Poleg tega, da so se učenci znašli v novem učnem okolju, se je neusmiljeno bližal konec šolskega leta. Intenzivno so morali misliti na tri stvari: doseči čim boljši učni uspeh, izbrati pravo šolo za dosego poklica in organizirati valeto.

V sedmem razredu sta bila dva oddelka, zaradi močnega osipa pa sta se v osmem razredu združila. V začetku se učenci niso dobro ujeli in so se gledali bolj postrani. Med šolskim letom pa so se povezali in zelo dobro sodelovali med seboj. Ker so se bali slovesa – ločitve, je padla ideja, da bi šli vsi na isto srednjo šolo. Večina učencev je dosegla lep učni uspeh in šolanje so nadaljevali na srednji šoli. Le peščica učencev se je iz različnih vzrokov zaposlila.

Valeta je zelo pomemben mejnik mladostnikov. Beseda izhaja iz latinščine (valete – srečno). Za vsakega šolarja je to pomemben korak iz otroških let v bolj zrelo obdobje, obdobje srednje šole. Valeto je treba skrbno načrtovati veliko prej, kjer damo poudarek uradnejšemu ceremonialnemu delu in zabavno druženje, saj je valeta slavnica mladosti, radoživosti, pa čeprav marsikatera mamica ob tem potoči tudi kakšno solzo.

Zapomnimo si jo po štirih dejavnikih: učenci zadnjega razreda v devetletki (osmoletki), njihovi starši, celoten učiteljski zbor, nepozabna prireditev.

Ker je to velik dogodek za šolarje, je veliko priprav. Naučiti se morajo plesati, se predstaviti, podati kroniko razreda in pripraviti kulturni program. Vsi prisotni dajo poseben poudarek tudi zunanjemu videzu, saj nad njimi visi večno vprašanje: Kako se urediti za valeto?

Današnji učenci devetega razreda dobijo glede organizacije in oblačenja pomoč pri razrednikih, starših kot nekoč in seveda na internetu, saj jim strokovnjaki na tem področju svetujejo, kako se obleči, kje se dobijo ustrezne obleke, kako pripraviti program …

Našim osmošolcem je primanjkovalo časa, pa tudi za internet niso takrat vedeli. Bili so prepuščeni sami sebi. Tudi organizacija valete je bila še v povojih, pa so vseeno s pridnostjo, iznajdljivostjo in vztrajnostjo uspeli narediti za tiste čase in razmere nepozabno valeto.

Za novo šolo so za predajo sedmemu razredu izdelali nov ključ, za starega pa krsto, ki so jo fantje s cilindri na glavi v povorki nosili do Loža  in nazaj. Za pripravo valete so se sestajali v stari šoli, kjer je danes občina. Pri debati in petju so bili zelo glasni, tako da jih je prišla večkrat umirit in opozorit njihova razredničarka Nada Mercina. Stanovala je namreč nasproti šole na drugi strani ceste, na levem bregu Brežička in pri odprtem oknu vse slišala.

Predaja ključa s programom je potekala pred šolo. Učenci so se predstavili s šaljivimi verzi. Zahvalili so se učiteljem in staršem za trud in pomoč pri šolanju. Vsakemu učitelju, ki jih je učil v osmem razredu, pa so zapeli pesem na melodijo aktualnih popevk s prirejenim besedilom. Ključ stare šole pa so simbolično pokopali.

Zvečer je bilo v stari šoli druženje v slovo z učitelji ob dobri hrani, pijači in glasbi. Vse pecivo za pogostitev so spekle deklice same s pomočjo svojih mamic. Odločili so se, da se bo vsak oblekel po svoje, le oblačilo je moralo biti bolj slavnostno. Predvsem deklice so se trudile, da bi pritegnile čim več pozornosti. Mnoge so prvič obule salonarje, in ker so bile noge navajene na obuvala z nizko peto, so imele nekatere noge ožuljene že na poti v Lož in nazaj. Ker pa je treba za lepoto potrpeti, so vztrajale v visokih petah. Fantje so imeli pri vsem manj težav, pa tudi izbire ni bilo takšne kot danes.

Bili so dobra razredna skupnost. Veliko so timsko delali, si med seboj pomagali in vsak se je čutil enakovrednega člana. Ob srečanjih z veseljem obujajo spomine in čas vedno prehitro mine.

• Učitelji, ki so poučevali takratni 8. razred, sedijo: Rudi Mlakar (tehnični pouk, fizika), Janez Kocjančič (telesna vzgoja, srbohrvaščina), razredničarka Nada Mercina (zgodovina, zemljepis), Silva Šepec(angleščina), Tončka Hiti (matematika).
• Prva vrsta: Lidija Kerenc, Darinka Pavlič, Andreja Klančar, Iztok Rolih, Dinko Almajer, Janez Voljč, Sonja Turk, Nevenka Berglez, Vinko Kočevar, Zlata Šepec, Nada Mulec in Milka Intihar.
• Zadaj stojijo: Jožica Žagar, Anton Kirasič, Majda Zalar, Dare Modec, Dušan Strle, Marko Buh in Sonja Špeh.

• Učitelji: Jožica Grabeljšek (kemija, biologija), ravnatelj Emil Mercina, Inka Trape (slovenščina), Lado Furlani (glasbeni pouk), Rozka Berglez (likovni pouk, gospodinjstvo).
• Zadnja sedi Bojana Gregorka, ki drži ključ za novo šolo (predhodnica sedanje).
• Fantje s cilindri držijo krsto s ključem stare šole (nekdanja nižja gimnazija sredi Starega trga – danes stanovanjska hiša).
• Prva vrsta: Marija Truden, Jože Janež, Branko Plos in Vida Gregorič.
• Zadnja vrsta: Božo Nelec, Alojz Zupančič, Janez Petrič, Darja Štefančič, Zinka Poje, Vladimira Janežič, Zdenka Konc, Vesna Špeh, Majda Eržen, Angelca Nanut in Alma Intihar.

Slovarček:

• dratiranje: čiščenje parketa z drobno zvito žico

Viri:

• Nevenka Ule, Zinka Žagar

Kraj: Stari trg
Datum: junij 1972
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Zinka Žagar
Skenirano: 29. 7. 2022
Oblika: fotografija