Skip to content

1931 Gorenje Jezero – S financarji

15. 01. 2013

Na zasnežen zimski dan sta se dva starotržana odpravila na pot proti Gorenjem Jezeru. V zimskih razmerah pot ni bila ravno enostavna, sploh, če sta nekaj kilometersko pot prepešačila v nižjih gojzdaricah in pumparicah. Ali pa sta si preskrbela prevoz s konjsko vprego in sanmi?

Ni naključje da so na fotografiji financarski uradniki, saj so imeli svoje prostore v zgornjih prostorih nekdanje Uletove hiše. Kdo natančneje so to bili, kako in do kje je segal njihov nadzor ne znam zapisati. Se je pa gospa Alojzija Sterle spomnila dveh imen, ki sta ji ostali med otroškimi spomini. To sta Nace Simončič in Josip Schein. Slednji je s svojo družino kot podpreglednik finančne kontrole v hiši nekaj let celo prebival. Morda sta omenjena med trojico na fotografiji?

Prvi v vrsti je Miloš Benčina.
Za njim je vidna Mekavcova hiša, čez cesto pa je viden del Vragovega gospodarskega poslopja. Hiše so po obsežnem požaru, ki je vas prizadel leta 1927, vse že obnovljene in krite s strešniki.

Alojz Tomec stoji na desni strani. Je tudi najverjetnejši avtor posnetka, saj je njegova hči Andreja Tomec pritrdila, da je na vseh družabnih obiskovanjih seboj nosil fotoaparat, ki ga je nastavil na samosprožilec in hitro se še sam postavil pred objektiv. V posnetek je ostal ujet tudi Vragov oče – Janez Petrič, ki je naslonjen na ograjo spremljal dogajanje. V sneg je odložena trofeja srnjaka, ob kateri je zaznati še obris premikajočega psa.

Sredi Gorenjega Jezera je posnetek nastal 15. 1. 1931.

Viri:

  • Ana Tomec
  • Alojzija Sterle
  • Janez Kebe: Cerkniško jezero in ljudje ob njem, 2012

Kraj:Gorenje Jezero
Datum:1931
Avtor:Alojz Tomec
Zbirka: Andreja Tomec
Skenirano: 18. 3. 2012
Oblika: fotografija

One Comment leave one →
  1. ožaroža permalink
    15. 01. 2013 10:17

    Na Gornjem Jezeru je bilo po pripovedih mojih sorodnikov pred vojno zelo živahno: tudi pozimi je prihajao veliko ljudi iz Loške doline in drugih krajev. Prihajali so na smučeh in tudi tako, da so jih na smučeh ali saneh vlekli konji.
    Moj ded je imel kobilo lipicanko – to je posebna zgodba, ker je bila žival menda nekaj posebnega – s katero je prevažal potnike na “štacjuon” na Rakek ali obratno pa tudi izletnike na lepše ali koga po opravkih…

Dodajte komentar

%d bloggers like this: