1960 Cajnarje – Antonija Štritof

Spomini! Spomin na mojo mamo Antonijo Štritof,  na moj rojstni kraj Cajnarje, na dolino, kjer sem odraščala in se učila za življenje.

V tej hišici na sliki so bili svinjaki. Dve pregraji in svinjska kuhinjca, kjer je bil kotel, korito za štokat svinjsko hrano, šticln s katerim smo hrano stresali skozi vavtare prašičem, štokovnək in sekalu za zdrobit hrano tako, da so jo prašiči lahko pojedli.

In seveda, prašičem je bilo treba vsak dan odkidati gnoj, ki so ga naredili. Če ni bilo časa čez dan, si pa to moral narediti zvečer. In tako mi je mama naročila, da moram prašičem odkidat, ko je bil že mrak in se v svinjakih ni več dobro videlo. Prinesla sem svečo  (elektrike v svinjakih ni bilo),  jo postavila na leseno pregrajo in začela nositi gnoj na karjolo, da sem potem odpeljala to na gnojišče za štalo. Ko je bila karjola polna sem to odvlekla , ob prihodu nazaj, pa me je sosedov fant vprašal,  kaj so nad kurnikom iskre? Upala sem, da je to od kotla, kjer se je kuhal futər za prašiče.

Odprem svinjak in vidim, da se je od sveče vnela slama, ki je visela z lesenega stropa in že je začelo goreti nastilo v kurniku. Zelo sem se ustrašila, ker je bil svinjak povezan s skednjem in lahko bi vse pogorelo. Takrat pa je pri nas stric Andrej, čudovit človek, v kovačiji ravno kuhal šnopc. Tekla sem k njemu, mu v grozi dopovedala kaj se dogaja, ta je takoj odreagial, zagrabil najbližjo lojtro in stekel k vratcem za kurnik. Nama s sosedom je ukazal, da naj v ajmerjih hitro prineseva vode s potoka, v tem se je od nekod pojavila mama, ki je začela na vso moč vpiti na pomoč, da gori in iz Zalarjeve gostilne je prišlo na pomoč, vse kar je bilo takrat tam. Hvala vsem, ki so takrat prispevali, da nismo pogoreli!

Leta in leta si nisem upala povedati mami, kaj se je sploh zgodilo. Vsi so bili prepričani, da je zagorelo iz svinjske kuhinjce, saj smo morali tudi tam paziti kako kurimo. Kaj se je v resnici zgodilo je poleg mene vedel le  stric Andrej. Pa je naneslo, da smo se čez dolga leta po tem zopet srečali vsi skupaj in me je stric vprašal:

“Ti, ali si povedala mami, kaj se je takrat zgodilo ?”

» Ne«,  sem odgovorila.

In šele ob tisti priložnosti je izvedela resnico. Pa se je zasmejala in rekla:

“”Sej se mə je zdejlu, de je blu toku, kə drgač nej muoglu bət“.

Moja mama Antonija Štritof.

Na vrhu kamnitega zidu,  je bil kurnik, kamor  so hodile kure po lojtrcə (na sliki) vsak večer spat. V ospredju  se vidijo lesene štenge, ki so vodile na gank, od tam pa v hišo nad mlinom.

Slovarček:

• štokati : treti z lesenim betom
• šticln : lesen škaf z dvema ročema
• vavtara : loputa nad koritom, kamor se je stresala hrana prašičem (uporabljala se je zato, da se je korito počistilo in te prašič pri tem ni mogel ugrizniti)
• štokovnək : lesen bet
• kurnək : kurja spalnica
• lojtra : lesena lestev
• štenga : lesena stopnica
• gank : lesen balkon
• karjola : samokolnica
• štala : hlev
• nastilo : stelja
• šnopc : žganje
• ajmer : vedro
• futər : hrana

Prispevek je napisala Marija Košir

Kraj: Cajnarje
Datum:
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Košir
Skenirano: 24. 1. 2013
Oblika: fotografija