1963 Cerknica – Pogled iz zvonika

Iz zvonika je lep razgled na vse strani. Štefan se je odločil in posnel pogled proti Cerkniškemu jezeru in poleg jezera ujel v objektiv tudi južna obrobja Cerknice. Ko si v velikih linah, še bolj pa pride ta posebnost do izraza v malih linah, od tu zgoraj ni opaziti klancev. Videti je, kot da Cerknica leži na ravnini.

To je pogled od zgornjega konca Velike gase, to je od Zgonca pa tja do Žumra. Na Žumrovi hiši se vidi napis “špecerija”, saj je bila takrat v pritličju te hiše že delikatesa.

Velika gasa, ki se zdaj imenuje Partizanska cesta, takrat še ni videla asfalta. Ob cestnih robovih so še kamniti grabni za odtekanje meteorne vode. Tudi prometa ni opaziti, nikjer ni nobenega avtomobila.

Fotografija je bila posneta spomladi leta 1963.

Blagovnica smo rekli stavbi, ki je v sredini tega segmenta. Postavljena je na Milavcovem vrtu. To je bila takrat najvišja stanovanjska stavba v Cerknici. Blagovnico je gradilo cerkniško podjetje Gradišče.

Kar nekaj anekdot je povezanih z gradnjo tega objekta, ki stoji nasproti občine, od koder so uslužbenci opazovali delavce, ki so blagovnico gradili in opazili so tudi, da si delavci večkrat poplaknejo grlo. “To pa ne gre”, so rekli občinski možje in so dali poklicati na občino direktorja Gradišča ter mu povedali, da delavci na gradbišču tudi pijejo. Direktor, ki je občinarje dobro poznal, jih je le pogledal v njihove rdeče nosove in hladno rekel: “No fantje, kar poglejmo se, kdo od nas ga pa ne mara!” Občinarji so obmolknili, pitje na gradbišču pa ni bilo več tako problematično.

Na tem segmentu je pogled iz velikih lin proti polnemu Cerkniškemu jezeru.

Ko pogledamo njive, je videti njihovo zanimivo ukrivljenost. Kjerkoli sem do zdaj gledal njive, povsod so bile v tlorisu ukrivljene. To ne bi bilo nič nenavadnega, če v katastru ne bi bile njive narisane ravne. Zakaj so v naravi ukrivljene? Kako se njive orjejo? Kako, da jih lastniki ne poravnajo? Ali je to sploh mogoče?

Ob tem sem se spomnil dogodka, ki sem ga slišal v gostilni, ko je gost, ki je vstopil v gostilno, zakričal: “Njivo so mi ukradli!” Začudeno smo ga vprašali, kako je to mogoče. Pa je rekel, da ga nekaj let ni bilo na polju, v tem času pa sta soseda vsak s svoje strani vsako leto odorala kakšno brazdo v svojo korist. In ko je po nekaj letih prišel na njivo, te ni bilo.