Skip to content

1914 Knežja Njiva – Primšarjevi

25. 10. 2013

130826063Žal nimam koga več vprašati, se mi pa zdi, da je to poročna slika Antona Primšarja, ki je bil brat moje stare mame. Ženi je bilo menda ime Ivana, za pričo pa je njegova sestra Antonija Primšar. Živeli so na Knežji Njivi.

Nobenega velikega slavja ni bilo, ker je moral Anton na vojsko, tako kot tudi njegov brat Alojz, ki se ni več vrnil. Po vojni je bil v ruskem ujetništvu. Od tam je, skupaj z nekim Nemcem, ušel. Na begu sta padla v vodo in Nemec ga je rešil, saj Anton ni znal plavati. Vrnil se je in večkrat je prišel k stari mami na obisk.

Spomnim se ga, ko sem bila še majhna deklica. Bil je prava kmečka grča z brki kot Franc Jožef. Najbolj mi je ostal v spominu njegov zadnji obisk. Ko je odšel, je stara mama namreč rekla: “Naš Tone bo pa kmalu umrl!” Zdelo se mi je nepojmljivo, da lahko kaj takega reče in sem jo vprašala, zakaj tako misli. Povedala je: “Ko sem mu skuhala kofe, je kar vročega pil. Nima več živcev.”

Sicer nima kakšne posebne povezave z osebami na sliki, ker so skromno, a lepo oblečeni. Ampak spomnila sem se pesmice, ki mi jo je pripovedovala stara mama.

Taka, kot je moja žena,
vem, da ni nobena.

Zjutraj, najprej, ko vstane,
ogledalo v roke vzame,
da pogleda, če je še,
kot sinoči bíla je.

Potlej gre na vreme gledat,
da obleko ve izbirat.
Za vsako vreme drugo ima,
naj bela bo al’ pisana.

Čevlje take si obuje,
da jih sama ne sezuje.
Kurje ôko – to boli,
za lepoto se trpi.

Klobuček še na glavo dene,
da je taka kot pustne šeme,
čez obraz pa pajčolan –
to ni baba, je puran!

130826063-001To je moja stara mama – Antonija, klicali so jo Tona. Ko je bila stara, je večkrat rekla, če jo je kdo tako poklical: “Zakaj me tako kličejo?! Saj nisem tako težka!” Tu ima rosnih 18 let. Uhane sem podedovala jaz. Jih bolj malo nosim, saj jih je škoda, ker imajo neprecenljivo čustveno vrednost.
130826063-002V vratni izrez je všita bela vezenina. Škoda. Obleka bi bila lepša brez nje, ampak očitno seje tako spodobilo. Pogled je iskriv. V laseh pa belo cvetje kot edino poročno okrasje. Verižica sega do pasu pa še malo čez. To se lepo vidi na veliki sliki. Takrat so bile take moderne.
130826063-003Ne vem, če je stric poznal Cankarja in tudi ne vem, ali je imel on take brke kot Cankar ali obratno. Vsekakor je bil čeden mladenič. Ovratnik se je v tistih časih zapel posebej, srajce so bile brez ovratnika. Bel šopek pa kaže, da je ženin.

Kraj: Knežja Njiva, fotografirano najbrž v Ljubljani
Datum: 1914
Avtor: Foto atelje Müller
Zbirka: Marija Milavec
Skenirano: 26. 8. 2013
Oblika: fotografija

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: