Skip to content

1942 Žerovnica – Otroci vojne

2. 03. 2015

150203390

Na vrtu Grbče domačije v Žerovnici je leta 1942 italijanski vojak, ki je govoril slovensko, povabil ta dva dečka na fotografiranje. Najbrž je bilo to v dogovoru z mamo, saj sta dečka lepo oblečena, umita in počesana in še ne dolgo tega na kratko postrižena, da bi zaleglo za drel … Mlajši, France, rojen leta 1936, se je stisnil k dve leti starejšemu bratu Jožetu in se zazrl nekam v zeleno travo. Jože je pokroviteljsko položil roko bratcu na ramo in moško pogledal v aparat. Na sebi ima kratke hlače, pod njimi dolge bombažne nogavice, najbrž pripete z držki na modrc, zgoraj pa belo srajčko in čisto pravi krojaško narejen riekelček. Mlajši brat je oblečen podobno, le da so njegova oblačila iz karirastega blaga in morda nekoliko lažja. Obuta sta v visoke čeveljce na vezalke, ki jima jih je napravil oče čevljar.

Za njima je videti greben Čevec, malo levo Žerunšček, pod njim nekaj streh, še bližje pa njivo s praznimi ostrnicami.

Dečka sta kot mnogo njunih vrstnikov nežna otroška leta preživljala v vojni, ko se jim je orožje zdelo igrača, življenje pa je bilo malo vredno in smrt vsakdanja gostja.

France Jenc se spominja mnogih zgodb iz tistega časa, kot da bi se zgodile včeraj.

1943 jeseni, 8. septembra, kapitulacija Italije. Italijani, ki so bežali, so zažgali obe  kasarni v Grahovem, belogardisti, ki so bili prej nastanjeni v ograjeni stavbi poznejšega vrtca, so odšli v Loško dolino. Bratranec je prišel klicat sedemletnega Franceta, da bi šla v Grahovo po puške, ki so ostale v vojašnici. Res sta šla tja in bratranec je skočil v goreče poslopje. Ven je prinesel puško, potem pa je šel takoj še po eno … Tam so bili neki veliki beli psi in fant je v enega nameril, sprožil in ga zadel. Tudi Francetu je rekel, naj ga posnema, pa ta ni mogel … Potem sta nesla vsak svojo puško domov. France je šel s puško v rokah kar čez domači vrt, jo med hojo zavzeto ogledoval – in se nepričakovano znašel pred očetom, ki mu je nevarno pridobitev takoj vzel.

*

Bilo je že po razpadu Italije leta 1943, ko so Nemci dali razglas, da bo vsakdo ustreljen, domačija pa zažgana, če bodo pri njem našli vojaškega konja. Tako so ljudje svoje živali spustili proti Malnom ob Žerunščici, da jih ne bi Nemci dobili pri hiši. France je imel zelo rad neko kobilo, pa je šel skrivaj za njo v Ograde in jo božal, ko se je izza kopice sena prikazal znanec, sovaščan, z njim pa je bilo kakih dvajset partizanov. Vprašal je: »Je kaj Nemcev v vasi?«

»Joj, v vsakem dvorišču je tank ali oklepni avto!«

» Pojdi no k moji sestri in prinesite nam kaj hrane, da ne bomo pomrli od lakote!« je prosil partizan.

Deček je šel in prenesel sporočilo, potem pa še pomagal sovaščanovi sestri odnesti hrano. Še vedno se z njim, poznejšim učiteljem na Primorskem, spominjata tega dogodka, ko se srečujeta pri Sveti Ani …

*

Jeseni leta 1943 so Nemci pobili veliko partizanov v Cerknici; s tanki so jih lovili po Jezeru. Med tistimi, ki so bežali, sta bila Francetov bratranec in še en partizan; med begom sta nekje pustila minomet, bacač.

Franceta in sovaščana Matijo, ki je bil kaka tri leta starejši, sta pobegla partizana – ki sta se potem skrivala v grmovju v plotu med ogradami in jezerom – poslala iskat izgubljeno orožje. Med potjo sta otroka kakih 300 m stran videla nemški tank, ki se je udrl v zemljo, Nemci pa so že ves dan sekali veje in jih metali pod gosenice, da bi ga izvlekli. Ne oziraje se nanje sta šla v pokazano smer do Fəžinske jame, ki je pravzaprav požiralnik, in malo nižje od nje zagledala, da jima iz blata maha neka roka. Najprej sta zbežala nazaj v plot k skritima partizanoma, ki sta hitro spoznala, da mora biti to tisti tovariš, Primorec, ki je prejšnji dan bežal z njima. Bil je hudo ranjen v glavo in stegna. Otroka sta šla zdaj skupaj s partizanoma v vas. Pri Matiji so imeli konja murca, pripeljali so ga in skušali spraviti ranjenca nanj. Nemci bi zlahka videli njihovo početje z daljnogledom, a najbrž niso bili pozorni, ker so se ukvarjali s pogreznjenim tankom. Konj pa se je bremenu upiral in ranjenca nikakor niso mogli spraviti nanj, tudi potem ne, ko ga je Francetov bratranec zgrabil za nosnice, smrčke, da ni mogel dihati in ga vrgel na tla. Ko so vlekli nanj ranjenca, je konj rjovel z nenavadnim glasom in se otepal, tako da so nazadnje šli k Švaganovim po voz in še enega konja ter ranjenca in najdeni minomet odpeljali. Ranjenec si je medtem že toliko opomogel, da je dvignil glavo in pogledal, kje je. Pripeljali so ga do Žerovnice in France je mislil, da bodo šli k njim domov, a je bratranec zapodil oba otroka stran in starejša dva sta pognala konje proti Grahovemu, kjer pa je bilo vse polno Nemcev. Tam sta pustila konje in ranjenca pri Špančku. France nikoli ni izvedel, kakšna je bila nadaljnja usoda človeka, ki so ga rešili iz jezerskega blata in je še dolgo obžaloval, da ga niso peljali k njegovim, kjer bi bilo bolj varno.

*

Ko so bili leta 1944 nekoč pri pouku, sta v razred prišla dva partizana in vprašala: »Kateri je Jenc, Grbeč?« Ko je učiteljica K., ki je ravno stala poleg Franceta, pokazala nanj, sta skočila nadenj, ga zgrabila in odgnala v štab. Tam je že bil tri leta starejši sovaščan, ki je imel dva brata pri partizanih. On jim je rekel, da ima France orožje.

“Si videl pri njem pištolo?” so ga spraševali. Deček se je gladko zlagal, da jo je.

“Kakšna je bila?”

Bereta …” Tako je povedal, zato je Franceta poveljujoči partizan ustrahoval: »Kje imaš pištolo?« Ker je ni imel, je ni mogel dati in ničesar povedati. Partizan ga je zaradi tega oklofutal in pretepel, da je bil ves krvav … Mati ga je morala potem v koreti odpeljati domov … France pa bi jim bil dal vse, če bi le imel.

*

Bilo je poleti 1944, ko sta prišla v vas dva partizana in šla na britof, po hribu, ki se mu reče Kovačnica pa je šla kolona Nemcev. Eden od partizanov je stopil za spomenik in s šnelfajerco proti njim spustil rafal. V odgovor je dvakrat počilo in partizan je bil zadet v kolk. V koreti ga je potem dekle, prav tisto, ki ji je bil France pomagal nesti hrano za partizane v Ograde, odpeljalo do Lipsenja. Potem so ranjenca drugi odpeljali v bolnico.

Ranjeni partizan je po vojni delal na Rakeku kot čevljar. Takrat že odraslega Franceta je spet srečal po desetih letih, ga takoj prepoznal in ga predstavil sodelavcem v delavnici kot otroka, ki je bil poleg takrat, ko je bil on ranjen.

 *

Še eno kruto izkušnjo z domobranci je leta 1944 doživel osemletni France. Ti so pri Goričicah ujeli tri Korenove, ki so bile partizanke. Ena od njih je še živa. Takrat so prosile, naj jim dovolijo, da bi se šle poslovit od domačih, ki so bili Grbči sosedje in domobranci so jim dovolili. Ujetnice pa so pri zadnjih vratih domače hiše pobegnile in se skrile pri Grbčih. Domobranec, ki je stražil na cesti, jih je videl, ko so šle v hišo, zato so potem vse pretaknili, da bi jih našli. Grbčo družino so postavili ob kostanju, da bi jih postrelili, hišo pa zažgali – tako je že ukazal komandant v pričakovanju, da bo na ta način dobil pobegle partizanke. Te so bile res skrite v hiši za omaro, ki je stala pod stražjo, a jih kljub natančni preiskavi niso našli.

V tistem je čez vrt prišla neka ženska iz soseščine in zaskrbljeno vprašala Grbčo mater: »Kaj pa je, Johana?« »Pravijo, da so v hiši neke ženske!« »Saj sem bila vendar jaz!« je glasno rekla pogumna ženska in dodala: »Čakajte, grem pa Toneta poklicat!« Tone je bil njen brat, ki je bil pri domobrancih najbrž nekaj več – nato je domobranski komandir odnehal in vojaki so odšli. Za las je manjkalo, da takrat Grbčih niso pobili in zažgali domačije … Proti koncu vojne so se domobranci še posebno zagrizeno borili. France pa še pomni občutek groze, ko stojiš pred puškami in čakaš, da bo počilo. Tega ni mogoče z ničimer primerjati …

*

Tudi to je bilo leta 1944: France, sošolec Jakob in njegov starejši brat Jože, poznejši učitelj, so streljali v Čevcu – otroci, ki so se igrali z orožjem. Izstrelili so kakih petnajst nabojev. Mimo je ravno tedaj šla partizanka, ki je pa otroci niso videli, in se nenadnih strelov seveda zelo prestrašila. Tekla je po cesti proti Žerovnici, kjer so bili borci Notranjskega odreda tudi že v bojni pripravljenosti prav tako zaradi streljanja, ki so ga slišali iz Čevca.

Otroci vsega tega seveda niso vedeli. Brata sta šla domov po kolovozu, pri Žerovnici pa ju je VDV ustavila in zgrabili so ju: »Kdo je streljal?« »Grbeč!«, sta se izgovorila. Ta pa je odšel domov po njivah namesto po poti in ga zato niso dobili, medtem ko je njiju oče doma hudo natepel zaradi nevarnega početja.

Čez čas pa že prideta h Grbčim domov dva partizana: »Kje je fant?!« France je še pravi čas ušel v cimer, od tam pa pod streho na štalo. Nato je pobegnil na Kraševčevo štalo, kjer je tudi prespal. A takoj, ko je zjutraj prišel domov, ga je že nekdo zgrabil za vrat in terjal, naj pokaže, kje ima puško. Z vojakom je moral iti k razstreljenemu italijanskemu objektu, od katerega so ostale le stopnice. Ko sta prišla do njih, je France pokazal v grm, kjer je pokonci stala puška, se ob tem izmaknil in pobegnil.

A so bili še isti dan že drugi partizani pri njih doma: »Vaš sin ima skrito jugoslovansko mavzerico!« Nekdo, ki je vedel, da sta Tone in France skrila mavzerico, jim je povedal. A je France pod sosedovim podom v skednju, kjer je bila skrita, ni več našel, saj je bila tam trdna tema, puška pa nekoliko pokrita s slamo in smetmi. To orožje je po koncu vojne, okoli leta 1947 ali 1948 našel sosed Marjan, ki je šel nastavit dihurju, kamor ga je poslal stari oče. Marjanov stric je puško po vojni v Mariboru dal predelati v lovsko …

*

Potem, ko so pozno jeseni 1944 napadli partizanske kurirje na Dolenjih Poljanah, so se domobranci vračali od Sv. Križa čez Sv. Ano in se ustavili v Žerovnici. Franceta je zagrabil točno tisti človek, ki ga je bil takrat pri partizanih tako zelo pretepel – v tem času je presedlal k domobrancem. Vlekel ga je mimo domače hiše in takrat je otrok začel vpiti. Vse do mosta ga je držal in gnal pred sabo, takrat pa je prišel komandir in rekel otroku:

“Pa kaj tuliš, ko ti nočemo nič?!” Ukazal je, naj ga spustijo in naj gre k Veselovim povedat, da so ubili Ladota. A deček ni šel, ampak je takoj pobegnil. Žalostno novico o dogodkih na Poljanah je Veselovim potem povedal nekdo drugi. Lado naj bi namreč ob napadu iz hiše vrgel bombo, nasprotnik pa jo je v trenutku vrgel nazaj in to je bilo usodno zanj in tovariše.

Domobranci so takrat s Poljan prignali dva partizana in dve ženski, ki sta bili svojim sorodnikom v partizanih na Poljane prinesli hrano. Ujetnike so potem pobili na stari poti proti Rakeku, tam so zakopani, tako je France slišal pozneje govoriti nekega domobranca. “Pokopani so z glavo proti Rakeku”, je rekel tisti človek. Ena od žrtev, rekli so ji Korlina, je bila prej služkinja pri Štacnarjevih in ko so jo mimo Štacnarjevih gnali domobranci, je prosila, da bi se šla poslovit. Dovolili so ji, Franceta pa je vojak medtem ves čas trdo držal – dokler ni komandir ukazal drugače …

*

Bilo je že po osvoboditvi in na pokopališču v Žerovnici je bila neka slovesnost. Sosedov fant je poklical Franceta: “Gremo streljat!” Več mož je namreč ob dogodku po tedanji navadi streljalo v zrak, med njimi pa tudi France s šnelfajerco, ki mu jo je bil nekdo dal. Kar takoj ga zgrabi neka roka – bili so trije miličniki, prvi, ki so se pojavili takoj po vojni, in nemudoma so mu iztrgali orožje. Tudi drugi so imeli puške, vzeli pa so jo samo Francetu … kako mu je bilo hudo za njo!! Sosed Janez, ki je videl, kako je otrok žalosten, pa je rekel: “Grem z njimi v Grahovo! Dali jo bodo nazaj!” Ko so prišli tja, so pa še njega zaprli v Matjaževo hišo … Francetu so samo vzeli puško, Janeza, ki je bil starejši, so pa zaprli!

Francetu je Janez pozneje namesto šnelfajerce dal mavzerico, ki pa jo je čez čas nekomu posodil in nikoli več dobil nazaj, ker je človek otroku preprosto utajil, da jo je dobil. Nekomu jo je prodal, je izvedel France, kupec pa jo je nesel k vojski, kjer so jo registrirali kot civilno …

150203390-001Veliko zgodb, ob katerih se človeku naježi koža, je še doživel France. Zaznamovale so njegovo življenje za zmeraj, nosi jih v sebi kakor še mnogo njegovih vrstnikov, ki so rasli med vojno, se igrali s pravimi puškami, videli umirati bližnje ljudi, goreti hiše in strmoglavljati letala … Tisto ni bila računalniška igrica, bila je prava nevarnost in prava smrt na vsakem koraku. In nihče ni imel še enega življenja.

Slovarček:

  • drel: dlje
  • bacač: minomet
  • pod stražjo: pod poševno steno v podstrešnem prostoru
  • modrc: nedrček, tukaj del otroškega perila s pasovi za pritrjevanje dolgih nogavic; tudi prsni del ženske brezrokavne obleke, pod katero se nosi bluza ali na otroške hlačke pripet brezrokavnik
  • riekelček: otroški suknjič
  • koreta: ročni voziček na dveh kolesih, v Loški dolini tudi kočija, kočijca
  • britof: pokopališče
  • cimer: podstrešna soba
  • na štali: prostor nad hlevom
  • VDV: Vojska državne varnosti
  • bereta: znamka vojaške pištole
  •  šnelfajerca: brzostrelka
  • objekt: tukaj vojaška utrdba, bunker
  • mavzerica: vrsta puške
  • murc: konj črne barve,
  • pod: tukaj dvignjen in ograjen lesen podest v skednjih, namenjem predvsem mlatenju žita

Viri:

  • Franc Jenc, Lož, ustno, januar 2015

Kraj: Žerovnica
Datum: 1942
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Jenc
Skenirano: 3. 2. 2015
Oblika: fotografija

3 komentarji leave one →
  1. Anajedrt permalink
    2. 03. 2015 18:10

    Grozne so te zgodbe, resnične, takole iz prve roke, je pa prav, da so objavljene. Tudi jaz imam polno takih spominov, starejši sem bolj se jih živo spominjam. Ko bi vsaj današnja mladina znala cenit mir in svobodo, ki jo imamo sedaj.

    Všeč mi je

  2. 3. 03. 2015 06:45

    Resnično velika hvala za vašo podporo in strinjanje, da je tudi take zgodbe treba zapisati in objaviti. Včasih se prav mučim ob njih, kaj šele pripovedovalci ob njihovem podoživljanju in vem da tudi za bralca niso ravno zabavne, a ker so resnične, mislim da smo jih dolžni ohraniti. Hvala.

    Všeč mi je

  3. Ivanka Gantar permalink
    6. 03. 2015 10:32

    Milena, tvoje zgodbe bolijo, zato se mi oči potijo.

    Všeč mi je

Odgovorite milenaozbolt Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: