Skip to content

1939 Vrhnika – O otrocih, fotografiranju in igrah z orožjem

24. 06. 2021

Moral je biti kak praznik enkrat na jesen, mogoče mala maša ali kakšno žegnanje, ko se je pred hišo fotografirala nemirna druščina dečkov in deklic. Sliko je shranila Ivanka Janežič iz Vrhnike, kaj več podatkov o njej pa ni, kar mogoče pomeni, da je lastnica slike otroke dovolj dobro poznala in zapis ni bil potreben ali pa je zanj zmanjkalo časa.

Nastanek slike zelo ohlapno lahko postavimo v čas pred drugo svetovno vojno, čisto po občutku mogoče v leto 1939. Obleke so videti solidno šiviljsko delo, frizure pa prirezane doma s škarjami: kit ni (več?). Otroci so v zelo naravni in sproščeni, ne pa mrki in utrujeni od dolgotrajnega razvrščanja in zavzemanja primerne drže, čeprav je tudi njih skušal fotograf zbrati na dovolj majhnem prostoru, da je na sliko lahko dobil vse.

Po svoje je slika za tisti čas nenavadna tudi zato, ker na njej ni odraslih, najprej pa se gledalec vpraša, ali so vsi iz iste družine. Deset jih je in glede na velikost ni nemogoče, da so bratje in sestre, a nekako bolj delujejo kot kakšna vaška druščina. Če je bil res praznik, pa je del otrok mogoče na obisku pri sorodnikih … Deloma so postavljeni na ješterlah, s katerega vodijo stopnice v stanovanjske prostore, deloma pa sedijo pred njim. Kaj so temne lise na zidu, je težko reči – mogoče le sence nečesa na drugi strani ali pa madeži vlage, ki od nekod pronica. Pod okni na južni steni je postavljena opora, ki jo bogato obrašča trta, v ozadju pa se zdi, da je slivovo drevo.

Tole je najbrž domači fant, ki se je fotografu široko nasmejal kar z okna, na katero je nekdo samo za fotografiranje postavil dve glinasti kahli s ščitovkama, ki drugače rasteta kje v kotu sobe, mogoče na nočnih omaricah ali na vsaki strani Marijinega kipca na predalniku; lahko tudi kje pri bugcu

Bogate rešte koruze, ki visijo izpod kapa, obljubljajo da družina vsaj koruznih žgancev ne bo lačna, pa tudi za živali bo dovolj. Hiša ni ometana, zdi pa se, da so fuge med kamni dodatno zapolnjene ali pa je hišo delal zelo skrben zidar, in to ne tako dolgo nazaj.

Tole so deklice posebej – snažne, lepo počesane in v nedeljskih oblekicah. Večji dve pestujeta in pazita na najmlajše, tiste vmes se bolj ali manj pazijo same. Sproščeno čakajo povabilo fotografa, naj pogledajo v škatlo, od koder bo poletel ptiček, medtem ko jih je ta že “pritisnil”.

Fantje so se postavili na desno stran ali pa jih je tako razvrstil fotograf in med njimi je eden tak, ki ima že dolge hlače na pas in belo srajco – skoraj za h vojakom! Na žieseln poleg sebe je posedel malčka, ki si tišči peščico v usta. Tudi deček skrajno desno ima dolge hlače, ne pa tudi pasu. Ima pa zato šiere in to take, malo boljše, kepievne, ne kar iz blaga prišite na hlače. Te se s posebnimi jezički lahko nastavijo na poljubno dolžino in da se jih prepeti tudi na druge hlače, zato bodo uporabne še več let, potem pa jih bo dobil kak mlajši deček. Skoraj enake ima tudi fantek levo od njega. Sta brata in jima je šiere lansko leto prinesel Meklau?

Priprave na fotografiranje so morale biti skrbne in dolgotrajne: vsi so v čistih prazničnih oblekah, vsi umiti in lepo počesani. V sproščenem pričakovanju nečesa lepega in dobrega čebrnjajo na soncu …

Kaj se je s temi otroki dogajalo v naslednjih letih? Kako so preživeli vojno, ki je prihrumela v njihovo mladost? So ostali živi? Se je tudi kateri od njih kdaj preizkušal z orožjem kot otroci iz Bukovice na Babnem Polju in mnogi drugi, ki so tudi po vojni našli skrite ali odvržene še delujoče puške, municijo, bombe? …

 V svoji veliki vnemi za orožje in neprestanem iskanju po goščavi in med skalami smo še okoli leta 1956 našli protitankovsko puško – ampak nič municije. Drugič spet angleško puško, prav tako brez nabojev. Ker sem kar naprej stikal in imel oči samo za orožje, sem čez kakšno leto daleč v našem gozdu pod Telebačnikom našel tudi naboje zanjo – pa smo streljali na Gmajni! 

Drugič spet sem nekaj sto metrov od prejšnje najdbe pod skalnim previsom zagledal enaindvajset italijanskih minometnih min, zloženih kot drva! Skrivaj sem jih znesel bliže vasi, potem pa smo mulci iz Bukovice na Vražjem vrtcu najprej z visokih skal v globino vrgli takšno mino, misleč, da se bo aktivirala in počila – ampak ni bilo nič. Potem pa smo zakurili ogenj in vanj vrgli mino. Počilo je dvakrat: prvič malo, drugič pa grozovito, da je kar ogenj odneslo. Čez čas smo doživetje ponovili z naslednjo mino … le malo jih je ostalo. Moje najpogostejše sanje takrat so bile, da sem našel orožje ali municijo in ko sem se zbudil, je sledilo strašno razočaranje; najbolj mučne sanje pa so bile, da v grozi padam nekam strašno globoko … Star sem bil deset let …

Igrali smo se tudi tako, da smo iz italijanskega naboja odstranili kroglo, jo dali v ogenj, da je iztekel svinec, potem pa vanjo napraskali žveplo z vžigalic in dodali papirček s “kapslčkom” za otroške pištolice. Na daljšo vrvico smo s pomočjo zanke pritrdili žebelj, nanj nataknili kroglo, napolnjeno z žveplom in “kapslčkom”, potem pa vrvico močno zavrteli in s čim večjo silo kroglo udarili ob zid – in se veselili, kako lepo je počilo … Iz italijanskega naboja pa smo iztresli rumene “makarončke”, ki so bili v resnici smodnik, in prazen tulec imeli za piščalko – ampak to ni bilo tako imenitno. 

Nič nas ni moglo ustaviti. Kako je treskalo in pokalo! Bila je na delu sama sreča ali angel varuh ali bog, ki norce, pijance in otroke najbolj pazi, da se nam ni nič zgodilo. A ni bilo z vsemi tako. Tudi na Babnem Polju sem poznal enega, ki mu je vžigalnik, ki je eksplodiral, poškodoval prste na rokah, v širšem okolišu pa se je poškodovalo še več otrok, kar v vsaki vasi po nekaj in nekateri so ostali invalidi za vedno. 

Naši starši pa so imeli slabe spomine na pokanje in druge zvoke vojne. Spomnim se še, ko je v času tržaške krize letel avion čez Babno Polje in so ob pogledu nanj ženske kar ohromele od groze. Moja mama, ki je bila Bločanka, je čisto zledenela od strahu in komaj dahnila: “Uajska bua!!”

Pod vtisom vojnih strahot, katerih posledice je Babno Polje še dolgo čutilo in smo o njih poslušali iz dneva v dan, smo tudi otroci med pašo včasih natrgali travniškega cvetja in ga odnesli k dvema križema na Vražjem vrtcu, kjer so Italijani leta 1942 ustrelili štirideset mož z Babnega Polja … Še vedno se sprašujem ali bo za ta zločin kdaj kdo plačal.”

Tudi nekaterim Vrhniškim otrokom je vojna in povojno obdobje prineslo hude tragedije. Upam, da so jo vsaj ti prisrčni in radoživi dečki in deklice s slike preživeli brez hujših posledic.

Slovarček:

  •  šiere: hlačne naramnice
  • kepievnu: 1. kupljeno v trgovini; 2. tako, ki se da kupiti
  • žieseln: lahek stol iz okroglega lesa
  • bugec: razpelo, križ
  • kahla: 1. cvetlični lonček; 2. nočna posoda
  • ješterlah: 1. pločnik pred hišo; 2. opečnata ali cementna tla
  • Meklau: sveti Miklavž
  • špila: skala
  • Uajska bua!!: Vojna bo!!

Viri:

  • Slavko Ožbolt, Markovec, junij 2021, ustno

Kraj: ni znan, domnevno Vrhnika
Datum: okoli 1939
Avtor: ni znan
Zbirka: dr. Vladimira Janežič
Skenirano: 17. 6. 2020
Oblika: fotografija

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: