1955 Vrhnika – Janez Grl, šofer

V zbirki Ivanke Janežič, ki je v Vrhniki naredila sovaščanom v življenju veliko dobrega, bodisi da je šlo za materialno pomoč, zdravje ali zgolj prijaznost, je bila tudi tale slika Janeza Grla, ki je takole čez palec nastala okoli leta 1955 ali prej, kdo jo je posnel pa ni znano.

V ozadju se vidi stavba ribogojnice v Vrhniki, kjer je bil Janez Grl takrat v službi kot upravitelj, pomagala pa sta mu Almajer iz Vrhnike kot ribiški čuvaj in Ta zgorenj Ivan s Knežje Njive. Službo pa je – vsaj Janezu – preskrbel Andrej Janežič, prvotni lastnik parcel in poslopij, kjer je bila zgrajena ribogojnica, ki je tam še vedno. Ribogojnico so gradili zidarji iz Kastava pri Reki in okolice – kot še marsikaj v Loški dolini. Janez je takrat dobil tudi službeno vozilo – motor Harley Davidson, na las podobnega tistemu, ki ga imajo v zbirki starih motociklov na Vranskem … Imel je prikolico, s katero se je dalo prepeljati marsikaj in marsikoga.

Janez Grl je bil doma iz Kota v Vrhniki. Deset let je imel, ko je osemintridesetletno mater na njivi zadela kap in je oče potem sam vzredil in vzgojil njega, dve sestri in brata.

Leta 1942 so Italijani požgali tudi njihovo hišo. Pred požigom je vojak s košaro vred iz hiše prinesel enoletno Janezovo hčer Drago, smeli pa so znesti ven tudi pohištvo, ki pa ga je potem uničil dež. Hiša pa je, kot še mnoge druge tistega grozljivega poletnega dne, šla v dim. Družina je konec vojne dočakala v zasilnem bivališču v Iga vasi, Janez pa je ves čas zbiral hrano in jo nosil partizanom in beguncem, ki so se skrivali v gozdnih taboriščih. Njegovo delo omenja Franci Strle v knjigi Partizanski volk samotar, zdi pa se mi, da ga je imenoval tudi dr. Aleksander Gala v knjigi Partizanski zdravnik.

Po vojni je šel Janez delat najprej na žago Marof, kjer je bil delavec, potem pa je napravil šoferski izpit. Ko je postal šofer, se je družini življenje precej izboljšalo. Kmalu je iz ribogojnice presedlal v Kovinoplastiko in s tovornjakom, ki se mu je resda skozi pod videla cesta, a je vseeno deloval, vsak dan prevažal tovore sem in tja. Kar dobro jim je šlo s šofersko plačo ter prednostmi tega poklica, ki pa je seveda imel tudi pomanjkljivosti. Vsekakor je bil tiste čase, ko sva z njegovo mlajšo hčerjo hodili skupaj v šolo in iz nje, pomemben človek, kajti biti šofer je takrat pomenilo biti povezan s svetom in imeti “supermoč”, kot bi zdaj rekli malčki. Ko smo v šoli morali povedati poklic staršev, smo vsi rekli delavec ali kmet – samo Grletova Milenka je rekla šofer. Kako je bilo to imenitno slišati! Kot zdravnik ali pek! … Tako približno smo to slišali mi, otroci.

Takrat smo bili še zelo privezani vsak v svoj kraj. Že to, da si šel peš ali s kolesom v sosednjo vas, je bilo vredno omembe v pogovoru ob vasovanju, skupnem delu, pri studencu ali na perišču. “Danes sem bila pa v Viševku!” in potem cela zgodba zakaj in kako. Ko se je kdo odpravljal v Stari trg in je to povedal sosedom, je moral biti pripravljen, da bo tam opravil še kaj za druge: prinesel malenkost iz trgovine, oddal pismo na pošto, šel vprašat k temu in temu to in to …

Če pa je bil nekdo šofer, ki je vsak dan šel s svojim vozilom kdo ve kam, je to pomenilo, da ga bo skoraj vsakokrat kdo nekaj prosil – največkrat drobno uslugo, ki pa je hitro imela mlade in je ubogi šofer včasih pol šihta ustrezal tujim potrebam in reševal zagate znancev. Največkrat je bilo treba kaj pripeljati ali odpeljati – kakšna zdravila iz Cerknice ali Ljubljane, sploh pred letom 1955, ko še ni bilo lekarne v Starem trgu, ali pa kakšne koline sorodnikom v mesto ali razne potrebščine, ki so jih ti kupili, zapakirali in prinesli na dogovorjeno mesto.

Bile pa so tudi mnogo bolj dramatične prigode. Nekoč je za davico hudo zbolela Bohinčeva deklica in domači so prišli prosit Janeza Grla, da jo je s tovornjakom nujno peljal k zdravniku v Cerknico, od tam pa so jo nemudoma poslali naprej v Ljubljano … Tudi naju z mamo je iz ljubljanske porodnišnice pripeljal tovornjak, samo ne vem kateri … Nepredstavljivo in čarobno darilo svojima hčerkama pa je Janez Grl nekoč pripeljal iz Beograda, prav iz drugega konca sveta: punčko s steklenim obrazkom in glavo, v lepi pisani oblekici … Kaj takega Vrhnika najbrž še ni videla …

Tovornjakarji so prijateljem in vsem drugim praviloma radi naredili uslugo, včasih pa so se bolj ali manj upravičeno izgovarjali, da ne morejo – saj navsezadnje so bili v službi in za te uslugice se ni smelo nič vedeti.

Največkrat pa so ljudje za uslugo prosili šoferja ali sprevodnika na avtobusu, ki je šel dvakrat na dan skozi vas. Plačilo je bilo morda kdaj kak drobiž ali kozarec pijače, praviloma pa le hvala lepa in priznanje, da so naredili dobro delo, ki bo plačano na onem svetu.

Tukaj je Janez Grl še mlad, jaz se spomnim starejšega.

Tudi po domače se je reklo pri Grletovih – zapis Ivanke Janežič.

Tovornjakov je bilo tedaj malo, avtobus pa v začetku vse do okoli leta 1960 tako ali tako samo eden. Z Milanovega vrha je hlode na Rakek vozil šofer Toto, ki je moral biti, tako kot drugi, nadvse iznajdljiv, kajti kamion je bil star in kar naprej pokvarjen, cesta slaba, goriva malo, rezervnih delov pa še manj. Pravili so, da mu je v gozdu večkrat čez noč v rezervoarju zmrznila nafta, pa je moral pod njim zjutraj zakuriti ogenjček, da se je odtajala in je lahko šel na pot … Ne vem, koliko je resnice v tem, lahko da je samo gostilniška raca – jaz se na kamione ne razumem, vem samo, da sta nafta in ogenj slaba družba … Morda pa je šlo le za strjeno mazivo …

Šoferji tistega časa so bili še Friderik Gađa – Fric, Janezov prijatelj, ki ga je potem tudi pospremil na zadnji poti, pa Ribič, Škvarča, Franc Jenc … Šofer Jure je vozil SAP-ov avtobus na progi Prezid – Ljubljana, prvi avtobus, ki je prihajal v Loško dolino po vojni pa je imelo Avtobusno podjetje Gorica. Obraza šoferja in sprevodnika na njem imam dobro v spominu, imeni sem pa pozabila, čeprav smo tako pomembne ljudi takrat vsi poznali, tudi otroci … no, eden od sprevodnikov na gorici je bil Telič, čez leta na gierovcu pa Roman iz Gerovega in šofer Frančišković …

Zdaj pa bomo kmalu lahko sedli v kakšno samovozeče vozilo, vtipkali destinacijo in se med dremanjem pustili dostaviti nanjo … se že veselim … čeprav je tudi za žensko še vedno čisto prima in nobel voziti avto, prav rada to počnem. Sprva je bilo šoferk še malo, saj tudi avtomobilov ni bilo, v sedemdesetih letih smo pa vse čisto ponorele in masovno delale izpite za avto.

Slovarček:

• gorica: avtobus podjetja Avtopromet Gorica
• gierovc: avtobus, ki je vozil med Gerovim in Ljubljano

Viri:

• Draga Šraj, Markovec , september 2021, ustno

Kraj: Vrhnika
Datum: okoli 1955
Avtor: ni znan
Zbirka: Vladimira Janežič
Skenirano: 18. 6. 2020
Oblika: fotografija