1910 Rakov Škocjan – Sveti Kancian

Iz graščinskega urbarja v Postojni, kjer so zabeležene odmerjene desetine, je razvidno, da je naselje v Rakovem Škocjanu tedaj štelo 13 domačij: bilo je enajst kmetov, en kajžar in en krčmar. Vaščani so si tam postavili tudi kapelico sv. Benedikta in v njej opravljali vse verske obrede. Ker pa je ta kmalu postala premajhna, so na vzpetini nad Velikim naravnim mostom postavili cerkev sv. Kancijana, ki je zaščitnik preganjanih. Okrog nje so sezidali obzidje, znotraj le-tega pa je bilo pokopališče. Datum izgradnje cerkve sv. Kancijana ni znan, je pa cerkev prvič omenjena že leta 1526 v sodnijskem aktu o prispevku davka za obrambo pred Turki. Leta 1616 je bila verjetno obnovljena. Ta prezidava je opazna na ohranjeni slavoločni steni, kjer je na desni še dobro viden prvotni obok, ki je bil tedaj pozidan. Na južni strani je bil vhod v majhen zvonik. V neposredni bližini, še znotraj nizkega obzidja, pa je stala cerkvica sv. Benedikta in pokopališče. Malo nazaj, proti Velikemu naravnemu mostu, so stali zidana mežnarija in dve leseni gospodarski poslopji. Zgradbe so bile obljudene do leta 1780, do jožefinskih reform, ki so precej okrnile cerkveno posest. V franciscejskem katastru iz leta 1823 je označena le še cerkev sv. Kancijana.

V 15. stoletju, za časa turških vpadov, so se v Rakovem Škocjanu skrivali ljudje iz okoliških krajev. Po koncu stoletja pa je v Rakovem Škocjanu začelo primanjkovati prostora za vse bolj naraščajoče prebivalstvo. Ljudje so odhajali in se začeli naseljevati na področju današnjega Rakeka. Nekaj časa so še obiskovali škocjansko cerkev sv. Kancijana. Ker pa je bila ta predaleč, so si v novem kraju postavili novo.

Naselje v Rakovem Škocjanu je tako začelo počasi propadati. Najdlje je ostala mežnarija, ki je oskrbovala cerkev.

Cesar Jožef II., ki je vladal od 1780 do 1790, je prepovedal vzdrževanje cerkva, ki so stale na samem. Ta ukaz je prizadel tudi cerkev sv. Kancijana. Mežnar se je odselil v Zelše (tedaj Selce) in od tu oskrboval cerkev še nekako do polovice 19. stoletja. Ob cerkvenih praznikih je tam zvonil. Tja je hodil vedno po isti poti, ki je do današnjih dni ohranila ime – Mežnarska pot. Ker cerkev ni bila redno oskrbovana in vzdrževana, se ji je to kmalu poznalo tudi na zunaj. Leta 1869 je bil ohranjen in pokrit le še zadnji konec cerkve, kjer je stal veliki oltar. Oltarna plošča je še stala in ravno tako podobi sv. Kancijana in Florijana na podrtem oltarju.

Dva mladeniča sta obiskala ruševine in tam veselo pozirala fotografu. Razglednica je ročno barvana, kar je precej opazno predvsem na cerkveni strehi.

Izdajatelj je Ludvik Ševar, ki je tako poskrbel, da se je del kulturne in zgodovinske dediščine ohranil vsaj v sliki.