1962 Podlož – Dajtrhov zapravljivček
“Bagrle”, v rabi pred cca. 30 leti, Strle Franc, Podlož 6 – tak je zapis ob sliki iz Slovenskega etnografskega muzeja, ki jo je poleti 1962 posnela Fanči Šarf.
E, pa se je izkazalo, da voziček na sliki ni bagrle, če je beseda še tako zanimiva in se mi je zdelo, da se sijajno ujema z vozilom na sliki, ki je v resnici navaden zapravljivček, kajti bagrle je čisto nekaj drugega. Bagrle je – vsaj v Podložu – namreč prva prema voza, na kateri je bila pritrjena baču ali bača, v kateri so vozili vodo iz studencev. Pri Sv. Vidu so taki napravi rekli voznica, čeprav (še) ne vem ali se beseda nanaša na posodo ali na vozilo ali oboje skupaj. “Grem v gozd vlačit, bom kar bagrle napregel!” so rekli v Podložu.
Ko so ga slikali, pa je Dajtrhov zapravljivček s strtim kolesom že nekaj časa stal v koprivah in pod sprednjim sedežem se ga še držijo zaprašene pajčevine, ker je prej najbrž dolgo čakal nekje pod streho, potem pa je lastnik nehal načrtovati, da ga bo kdaj popravil in ga je izpostavil zunaj pod jablano, naj čas naredi z njim, kar mu je pač usojeno … Še dobro, da ga je zagledala raziskovalka in naredila ta posnetek. Nanj so za to priložnost sedli podloški otroci Vida Korošec, Bogdan in Milka Tomec ter Branko Petrič, vnuk Andreja Šepca, moža v klobuku, ki stoji ob zapravljivčku.
To lahko, razmeroma luksuzno vozilo za prevoz ljudi je bilo namenjeno izključno za konjsko vprego … “Konj je zapravljiv”, so mi razložili.” Z voli so lahko zaslužili, če so jih doredili in prodali, vmes pa so delali z njimi; ko so odslužili, so jih prodali mesarju. Konj je bil pa strošek ali vsaj ni prinašal toliko dohodka, zato se reče, da je zapravljiv in tudi voziček je dobil ime zapravljivček, ker so ga vlekli samo konji, voli nikoli. Reveži niso imeli konj in tudi zapravljivčkov ne, samo premožni kmetje”.
Bogdan, Vida in Milka, nasmejani in razigrani, kakor da se bodo peljali lepo naokoli in ne po stezi čez Gričkapelco v mesto Lož ali k maši v Stari trg. Pa so samo pozirali.
Gričkapelca – to je Marijina kapelica tam na griču med Ložem in Podložem. Nekoč je nekomu v Podložu zbolela svinja, ki se je ravno oprasila. Pa prideta dva tujca, falota, in pravita: ” Do Gičkapelce mora iti, pa bo ozdravela!” In so jima zaupali svinjo, da jo bosta peljala do Gričkapelce in nazaj. “Pa nihče ne sme iti za nama,!” sta še naročila. In so šli in je svinja najbrž res ozdravela, ker je ni bilo nikoli več nazaj, “zdravilcev” pa tudi ne.
O Podložu, eni najbolj idiličnih vasi daleč naokoli, pripoveduje zgodba, da je nastal potem, ko so gospoda z Loškega gradu tja nagnali tlačane, ki jih je bilo treba kaznovati; kaznjence. Menda so bili tisti ljudje zelo žleht. Morali so biti tam in pasti živino – tako je ukazal gospodar, ki so mu bili podložni – zato je njihova naselbina dobila ime Podlož.
Druga zgodba pravi, da so v tiste kraje prišli ljudje od drugod in toliko časa žgali apno, da je nastalo lepo očiščeno polje, saj so v opliencah v živo apno predelali vse kamenje. Naselili so se za zmeraj, obdelovali polje in tako je nastal Podlož. Ali pa so si na tak način naredili polje kar tisti kaznovani tlačani, ki jih je tja poslal grof?
Stric na sliki je bil najbrž sredi dela, ko se je bilo treba postaviti k zapravljivčku. Kdo ve kaj je še povedal raziskovalki, ki je bila ves dan po vasi, iskala starine in stikala po podstrešjih? Morda je vedel, kako in kdaj je zapravljivček prišel k Dajtrhovim, morda celo kdo ga je naredil. Elegantne oblike ima, lepo ukrivljene blatnike in trdne naslone za roke. Najmanj pet ljudi lahko pelje …Slovarček:
- žleht: hudoben
- drakslan: stružen
- oplienca: apneničarska kopa za pridobivanje živega apna
Viri:
- N. N. ustno, december 2015
Kraj: Podlož
Datum: 1.-15. 8. 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/031
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka
RSS - Posts
Trackbacks