1966 Javornik – Lovska koča na Voukovcu

Lovska koča je bila narejena na temeljih stavbe, ki je bila del italijanske obrambne linije, imenovane Alpski zid (italijansko Vallo Alpino). Linija je bila Italijanski fortifikacijski sistem po celotni kopenski meji. Raztezal se je od Ligurskega morja in preko grebenov Alp ob meji s Francijo, Švico, Avstrijo in Jugoslavijo vse do Reke, v dolžini 1850 kilometrov ter je tako varoval tudi del slovenskega ozemlja, ki ga je po letu 1918 zasedla Italija. Zametki sistema utrdb so izgradnje utrjenih vojašnic italijanske finančne straže in enot GAF (it. Guardia alla Frontiera), poljskih utrdb, strelskih jarkov in strojničnih gnezd po določitvi rapalske meje leta 1920. Na koncu dvajsetih let so Italijani že začeli izvajati obsežne infrastrukturne gradnje, na podlagi česa se je kasneje začela tudi izgradnja utrdb, ki se je uradno začela z izdajo okrožnice 200, januarja 1931.

* * *

Dostop do lovišča na vrhu Javornikov je bil otežen, saj je bil edini možni dostop po cesti preko Otoških dolin. Ali pa peš. Zato bi bilo zelo priročno, če bi imeli lovci možnost prenočitve. Iz tega razloga so se tudi odločili za postavitev lovske koče.

Koča je postavljena pod hribom Škalun (tudi Kalun, nadmorska višina 1102 m). Mestu kjer je postavljena, rečemo po domače tudi Voukovc. Ob koči, ki je bila menda nekdaj vojaška bolnišnica, je mogoče najti kar nekaj starih bunkerjev s podzemnimi zaklonišči.

Z leve proti desni:

• France Braniselj – Mežnar,
• Bojan Klančar,
• Dušan Klančar,
• Stane Braniselj – Kašče,
• Tone Šparemblek,
• Silvo Orel,
• Tone Braniselj – Kašče,
• Tone Mevc.
• Na prvi sliki, na sredini na čoku, sedi Tone Braniselj – Mežnar.

Danes je koča popolnoma obnovljena, veliko del pa naredimo lovci prav vsako leto. Ko bi koča znala govoriti, bi znala povedati veliko lovskih zgodb. Vsekakor pa so vse resnične.