1962 Markovec – Mlinsko kolo v Belem malnu

Tega kolesa se zelo dobro spomnim, saj sem večkrat kot začarana strmela vanj, ko se je vrtelo in je voda štropotala z njegovih lopatic. Bilo je kot muzika in voda, ki se je penila, je uprizarjala pravo predstavo. Zadaj se vidijo zapornice, za njimi pa je bila lesena brv, po kateri se je dalo priti na rob kamnitega jezu. Tam smo počeli marsikaj. Kadar je bilo za jezom malo vode, se je ogrela in bila čudovita za plavanje, ko je narasla, se je prelivala čez rob in po mahovnatih kamnih, ki podpirajo jez, ustvarjala potočke in potoke, po katerih je bilo lepo broditi in skakljati. Toda ob deževjih voda še vedno grozeče naraste in hrumi, da jo je slišati po vsej vasi. Včasih je tako velika, da jezu sploh ni več videti in ogroža tudi starodavno stavbo mlina. Poleti so včasih nad vodo rojile mušice enodnevnice veliko bolj kot zdaj. Bilo jih je ogromno in ko so poginile, so na vodi prej jezom naredile debelo naslago. Nekateri vaščani so jih pobrali v samokolnice in z njimi pognojili njive in vrtove. Nekaj časa je smrdelo do neba, a krompir je bil debel … Oton Župančič pa je o njih napisal globoko premišljujočo pesem:

ENODNEVNICE

Med enodnevnic pali smo oblak:
povsod, od belih mlinov, sivih žag
se zbirajo na kratek, kratek ples:
glej, rojstvo – smrt, en pomišljaj je vmes.

En pomišljaj samo, ena minuta,
da naglo vzklije cvet opojne nade,
ljubezni, bolečine in naslade:
en pomišljaj – čaroba je osuta.

V nebo so se vzvijale kot kadilo
za enodneven dar, življenju užgan;
in mi? Izteka tednov se število,
gledam nazaj – in vse je kot en dan.

Pozimi je včasih mlinsko kolo zaledenelo in bilo resda videti pravljično, a če je hotel Malenski atek mleti žito, je moral kolo najprej očistiti. To je počel s kladivom postopoma in previdno, da ne bi poškodoval lopatic in kolesa. Rekel je, da kleplje, kot se kleplje kosa, saj bi močni udarci resda hitreje odstranili led, a tudi razbili les. Kadar je imel veliko dela, je mlel noč in dan in spal kar na vrečah v mlinu. Ko je bilo treba nasuti žita, zamenjati vreče ali posode, ali postoriti kaj drugega, ga je na to opozoril zvonček, ki ga je imel napeljanega do mlinskih naprav. Delo mlinarja je bilo včasih prav garaško.

Vidijo se nove lesene lopatice na kolesu, ker so prejšnje strohnele in se obrabile. Nekaj jih še vedno manjka, najbrž so odpadle zadnjo zimo. Malenski atek je dobro skrbel za svoj mlin, ki pa ga je čas vseeno upokojil. Ljudje so sejali vse manj žita, kolikor pa so ga, so ga zmleli električni mlini. Malenski Slave mlajši je nekaj časa še mlel, kot ga je naučil oče, nazadnje le še šrotal kakšno koruzo za živali, in se nekoliko ukvarjal z žago. Starodavna naprava je potem še nekaj časa samevala, nazadnje pa je dokončno izginila. Samo mlinski kamni iz Belega malna so še ostali in se znašli v novi funkciji kot del tlaka na dvorišču. Eden pa za spomin še sloni na steni skednja pri cesti … Slika je ujela enega zadnjih trenutkov, ko se je kolo še vrtelo …