1933 Jeršanovo – Žetev

V času žetve zemlja poplača kmetov trud, kakor pravi stari rek: “Kakor boš sejal, tako boš žel.” Pomembnost tega opravila opiše tudi pravo slovensko ime meseca avgusta, veliki srpan. V tem mesecu morata biti pospravljena seno za živino in žito, ki je bilo najvažnejša prehrana ljudi. Žetev je bila vedno nekako praznično opravilo. Žanjice so se zato boljše oblekle, si nadele sveže predpasnike in naglavne rute, postreglo se je tudi z boljšo hrano. S tem se je izkazalo spoštovanje do žita in kruha, dekleta pa so se s tem pokazale pred fanti, ki so sodelovali pri žetvi. Žetev se je pri nas na Blokah navadno pričela po 25. juliju in praznikih sv. Jakoba in sv. Ane, ko mora zaradi vročine žito “ali dozoreti ali zgoreti”. Najprej se je vedno žel ječmen, nato rž, pšenica in oves, pozna ajda in proso pa sta že pred mnogimi leti izginila iz naših polj. V Velikih Blokah so šle gospodinje najprej požet kakšno fliko v Strmih njivah, kjer je žito na plitvejši zemlji in sončni legi najprej dozorelo. Tako je bil za žegnanje 15. avgusta že lahko pečen kruh iz nove moke.Žetev je bila trdo delo, v vročini so se žanjice sklanjale, saj je bilo treba žeti čimbolj pri tleh, pobrati vse klasje in ob tem paziti, da oster srp ni zarezal v prste ali dlan druge roke. Kot fantič sem se pri teti Mici na Runarskem kar dobro izuril v vezanju snopov in sem zato lahko sodeloval pri žetvi.

Povezane snope se je zdevalo v kozolce, kje se je žito sušilo dva do tri tedne. Potem se je začela mlatev. Pred pojavom strojev so v skednjih na podu peli cepci. En sam mlatič je mlatil počasi in se je slišalo: pok, pok … Dva mlatiča sta pesem že izboljšala in pospešila: pik, pok, pik, pok … Najlepše in najhitreje je odmevalo, če so se v krog postavili štirje izurjeni mlatiči: pika pok, pika pok … in snopje je kar odletvalo od poda. Pri moškem pevskem zboru DPD Svoboda v Starem trgu nas je pevovodja Viktor Žnidaršič – Bajček iz Cerknice vsako leto ponovno naučil pesem “Mlatiči”, ki je bila nekako razpoznavni znak zbora.

Večji kmetje so si že pred vojno napravili strojne mlatilnice na gepel in pajtle. Okoli leta 1960 je bila v Novi vasi postavljena zadružna mlatilnica. S suhim žitom na vozovih smo v dolgih vrstah čakali, da opravimo mlatev in žito spravimo v kašče. Danes kombajni opravijo vse delo na njivi in od stare žetve in mlatve se je ohranilo le nekaj izrazov pa še ti večinoma v prenesenem pomenu. Če n. pr. na gasilski veselici kakšnega sitneža fantje prebunkajo in se v naslednjih dneh pojavi z modricami pod očmi, se uporabi zelo primeren izraz, da so ga dobro “prepajtlali”. Kdor je včasih videl, kako žito potuje skozi pajtel, mu je vse jasno.

Dekleta so fotografu nazorno pokazale, kako žanjejo in zlagajo žito v snope. Družbo sta jim delali deklici – sestrici Julka in Milka Korošec in ob tem nabirali cvetje.

Žanjice so pokazale izdelavo povresla in brušenje srpa z oslo. S flaškonom je pred njimi neznana deklica, vrček pa drži Tončka Korošec, ki se je po vojni poročila k Tazadnjim v Sleme.

Žanjica Marija Korošec – Tagorenja je vnuku Iztoku Škrlju na stara leta poizkušala dopovedati kdo so bile žanjice pa nista prišla čisto do konca.

Po končanem delu je pet deklet sedlo na travnik, da jih je fotograf še enkrat ovekovečil. Le eno dekle, morda zato, ker je bilo brez predpasnika, se je slikanju izognilo.

Z leve:

• Marija Škrlj – Šokotinova iz Slemena, por. Matičič v Martinjak,
• Marija Korošec, Erjavcova iz Rožančega, por. k Županovim v Sleme,
• Frančiška Korošec, Tagorenja iz Jeršanovega, por. k Zimcovim na Hribarjevo,
• Francka Korošec, Erjavcova iz Rožančega,
• Marija Korošec, Tagorenja iz Jeršanovega, por. k Šokotinovim v Sleme, mati Ivana Škrlja, ki je ohranil te slike.

Dekleta so si za žetev značilno zavezale svetle, z vzorcem potiskane rute in nadele svetle predpasnike. Da je bilo slikanje najbrž vnaprej najavljeno, kažejo tudi značilne pričeske, ki silijo izpod rut. Tudi čevlji so bolj praznični in pri vseh skoraj enaki. Obute so v nogavicah, saj gole noge ne bi bile spodobne pa tudi strnišče neprijetno pika.

Čeprav je žetev veselo opravilo, so izrazi deklet resni, saj slikanje ni bilo njihova vsakodnevna izkušnja.

 Dopolnjeno 3. 11. 2016

Prispevek je bil objavljen v  junijski številki glasila Bloški korak  na straneh 16-17.