1970 Cerknica – Sožitje z živalmi

Čas nastanka slike je izmišljen, neznan je tudi kraj, prav tako ne vem za ime nasmejanega fantka na sliki. Morda bo kdo kaj napisal o tem. A za ta prispevek to ni bistveno. Bistven je občutek topline, prijateljstva med zajčkoma, kozličkom in fantkom. Slika izžareva občutek, da so vsi živa bitja, ki živijo skupaj v razumevanju, sočutju, si delijo veselje nad življenjem. Tako kot je bilo nekoč na kmetijah, ko so bili voli, krave, konji, prašiči malodane družinski člani s svojimi imeni in zanesljivo pripadnostjo hiši. Da ne govorimo o psu, ki je menda edino živo bitje, sposobno zvestobe do groba.

Ob sedanjih neprilikah v zvezi s pokoli drobnice, bo treba razmišljati spet o ovčarskih psih, ki so stoletja uspešno varovali črede. Med ovčarske pse je spadala tudi letos preminula psička Chaser (pasma border collie), ki jo je lastnik profesor v treh letih naučil, da je identificirala več kot tisoč predmetov. Razumela je tudi kompleksne stavke. Ob njeni smrti ji je nekrolog objavil New York Times.

Kaj se je spremenilo? Človek danes ne razume več živali? Na prvi pogled to ne drži. Cela gospodarska panoga nastaja pri proizvodnji hrane za hišne ljubljenčke, odpirajo se celo klinike zanje, a to je le del resnice, majhen del, ki naj bi morda človeku pomiril slabo vest ob vedno strahotnejšem ravnanju z drugimi živalmi. Vsi smo že videli na televiziji velikanske farme piščancev, katerih življenje (menda 40 dni) mine v neznosni gneči pri prestopanju z ene noge na drugo in jedenju premišljeno izdelane hrane na tekočem traku. Živijo zgolj za to, da bodo 41. dan končali v klavnici in bo njihovo meso morda že isti dan po čim nižji ceni v trgovini. Da ne omenim”baterijske reje”, pri kateri se na račun trpljenja živali še nekoliko “zmanjšajo stroški”. Ali pa goveda v hlevih, katerih življenje mine ob gledanju v zid pred seboj, dokler jih, nevajene hoditi, s palicami ali električnimi pripomočki ne spravijo na plano, ki so ga živali prvič in zadnjič videle, saj gredo takoj na kamion in v klavnico. Vse popolnoma brezčutno, važni so le stroški in zaslužek. Če ste pozorni, opazite, da gospodarstveniki niti ne govorijo več o reji živali, ampak le še o “proizvodnji mesa”.

A človeštvo je padlo v odnosu do živali še globlje. Aristokrati v Veliki Britaniji vsako leto prirejajo lov na lisice in gledali smo, kako se stotine sestradanih lovskih psov požene čez planjave, da bi prignali preplašene živali pred puške zgolj v zabavo njihovih lastnikov Ali pa tisoči kričečih gledalcev na bikoborbah v Španiji, ki doživljajo pravo ekstazo ob trpeči živali v areni. In najrazličnejši boji petelinov, psov, v Hongkongu celo čričkov, vse, da se se zadovolji človekova želja po spektaklu, pri čemer ni trpljenje živali niti malo pomembno, pravzaprav izgleda, da na to nihče sploh ne pomisli. Ni treba niti spominjati množičnih medicinskih poskusov na živalih, da bi ob njihovem strašnem trpljenju človeštvo čim prej in čim ceneje dobilo nova zdravila.

Milan Kundera je v veličastnem romanu Neznosna lahkost bivanja o tem povedal vse:
»Resnična človekova dobrota se lahko v vsej nedolžni goloti in neprisiljeni svobodi razodene le v odnosu do bitja, ki ne premore nobene moči. Edino pravo nravstveno preizkušnjo, zares temeljno (ki se godi tako globoko v nas, da se izmika našemu pogledu), prestaja človeštvo v odnosu do bitij, ki so mu izročena na milost in nemilost: v odnosu do živali. Tu pa je človek doživel temeljit polom, tako temeljit, da iz njega izvirajo vsi ostali«. Znamenit je  dogodek leta 1889 v Torinu, ko je kočijaž na cesti z bičem neusmiljeno pretepal konja. Mimoidoči genialni nemški filozof Friedrich Nietzsche je pristopil h konju, ga pred kočijaževimi očmi objel okrog vratu in zajokal. Veliki mož je čutil strašno krivico, prizadejano živali.

Tudi država ne razmišlja dovolj o živalih kot živih bitjih. Kazenski zakonik Republike Slovenije v določenih poglavjih varuje le človeka in stvari. Mučenje živali je sicer kaznivo po 341. členu, a če bo zlobni sosed zastrupil vašega psa, bo odgovarjal za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 220. členu: “Kdor tujo stvar poškoduje, uniči ali jo napravi neuporabno, se kaznuje …” Se vam bo zdelo, da je bil vaš pametni, dobri in zvesti prijatelj “stvar”? Poleg tega so primerjave z nekaterimi živalmi nadvse krivične. Za hudo umazanega človeka se reče, da je svinjski. Ampak, kakšen bi bil pa človek, če bi ga za kakšno leto zaprli v hlevček med lastne iztrebke, kot to počne s prašičem? Ali pa primerjava, da je nekdo neumen kot osel. Stari mož v Trenti, ki je 30 let z oslom in konjema tovoril preskrbo na Dolič (sedaj so helikopterji), mi je pripovedoval, da je bil vedno spredaj osel, za njim pa konja. Osel je vodil, “ker je preudaren, razumen in previden” na ozki stezi nad mogočnimi alpskimi ostenji, kjer je vsak korak lahko usoden. Ko včasih slišim tako primerjavo, pomislim, da je bolj žaljiva za osla kot za primerjano osebo.

V današnji histerični tekmi za najrazličnejšimi dobrinami in ugodji, ki naj bi nas osrečevale (nas res?), vse večji individualizaciji, ne pozabljamo le na ljudi okrog sebe, ampak še posebej na živali. Da so živa bitja, ki marsikaj vedo, čutijo in trpijo zaradi naše lakomnosti ali preprosto zaradi naše strahotne brezčutnosti. Tole sem napisal, da bi vsaj drobec prispeval k spreminjanju zavesti o vseh živih bitjih, ki niso med nami zato, da nam na vse načine služijo, mi pa lahko počnemo z njimi, kar hočemo. Da, skratka, niso naše stvari.

Viri:

• Milan Kundera: Neznosna lahkost bivanja. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1985
• Delo, 30. 7. 2019

Kraj: domnevno Cerknica
Datum: neznan, okoli 1970
Avtor: neznan
Zbirka: Vanda Mlinar
Skenirano: 10. 1. 2015
Oblika: fotografija