1960 Notranjska – Grabljice

O fotografiji, ki mi jo je “nastavil” Miloš, vemo le, da je nastala v šestdesetih letih na nekem lazu v Loški dolini. Takih prizorov nakladanja sena so bile v tistih časih polne notranjske senožeti. Košnja je bila eno osrednjih kmečkih opravil in je trajala od konca junija do konca avgusta, s košnjo nastila pa se je zavlekla še v september. Ob tem je na Blokah veljal rek: Kdor ob Mali maši kosi, na peči suši. Najpomembnejše delo so v košnji ob koscih opravile grabljice, ki jih je pri delu ujel tudi avtor te slike.

Malo je področij dela na kmetih, ki se je v zadnjih desetletjih tako korenito spremenilo kot spravilo sena. S spremembami so iz senožeti in košenic izginile tudi grabljice in številni izrazi, ki so pri nas opisovali delo s tem, do nedavnega nepogrešljivim orodjem.

Z grabljami se je razmešalo redje za kosci, prigrabilo pred prvim obračanjem, obračalo, grabilo, rinilo seno in zgrabilo za zdevanje v kopice, z grabljami se je tudi raztresalo kopice, pa spet obračalo, dokler seno ni bilo tako suho, da so bilke pokale na glidih. Nato se je pregrabilo ograbke, preden je živina zapeljala voz v ograbek sena ob nakladaju.

Ob nakladanju je imel pomembno delo tudi tisti, ki je tlačil seno na vozu. Z grabljami je enakomerno razporejal in tlačil kupe sena po vozu, pazil, da je bilo seno krepko potlačeno za šaragle in na vogalih, da je šlo na voz čimveč sena. Posebej je bilo nakladanje zahtevno, ko se je nakladalo nad šaraglami. Naložen voz je bilo treba pred odhodom s senožeti z grabljami očesati in obgrabiti ter prav tako spretno na grabljah zmetati zadnje kupčke sena na voz. Kadar smo kosili kje ob vodi, smo s parom grabelj na grabeljščah tudi prenašali kopice na višji del senožeti. Res univerzalno kmečko orodje v rokah spretnih grabljic. Kakšna neroda je pa kaj hitro zlomila zob ali dva ali pa kar grabeljšče posebej, ko je bilo treba zriniti seno v kupe! No ja, z grabljami smo tudi spretno vrgli kakšno nesnago v grm, ali pokončali gada. V otroških očeh je bil že vsak malo večji slepec strašen gad. Z zaletom smo narobe obrnjene grablje včasih zapičili na sredino potoka in ga tako z lahkoto preskočili.

Majhne grablje smo v roke dobili že otroci. Starši so jih kupili od kakšnega Ribničana, spretnejši očetje pa so jih znali izdelati tudi sami. Težje in močnejše grablje so bile namenjene grabljenju listja za nastilo, da se niso zlomile že ob prvem srečanju s kakšno korenino.

Danes pa so grablje še največkrat uporabljene v povezavi z Dežmanovimi grabljami. V zgodbi je nemškutarski nadutež v svoji vsevednosti narobe obrnil grablje, nato pa stopil nanje, da so ga vsekale po ustih. Takoj se je spomnil domačega jezika in zaklel: »Proklete grablje!« Najbrž so tudi zato naši starši stalno pazili, da smo grablje že od otroštva postavljali in pospravljali pravilno.

No, nekaj nas je še, ki delo z grabljami tudi danes dobro obvladamo, med njimi tudi Cencova Breda iz Begunj, katere slika na Miloševem fotodnevniku me je spodbudila k razmišljanju o grabljah in delu z njimi.

Slovarček:

• nastilo: stelja
• šaragle: vzdolžne lojtrnice na lojtrniku
• glidi: členki

Kraj: Loška dolina
Datum: okoli leta 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Ivana Sterle
Skenirano: 6. 1. 2011
Oblika: fotografija