1949 Bezuljak – Sestri

Danes praznuješ kar visok, okrogel jubilej – svojih prvih 70 let. Naslednjih 70 gotovo ne boš učakala – mi tudi ne! Kaj takega so izjemoma dosegli le redki svetopisemski očaki – pa še to vemo le po pripovedovanju iz roda v rod!

Iznajdba ročne pisave je na Zemlji marsikaj dokumentirala in zaznamovala, po Gutenbergovi iznajdbi tiska pa je bilo človeško znanje potomcem tudi ohranjeno. Slovenci smo po Trubarjevi zaslugi že leta 1550, z letnico 1551, dobili prvi slovenski knjigi Abecednik in Katekizem in že 34 let kasneje, leta 1584, po Dalmatinovi zaslugi natisnjen celoten prevod Biblije, kar je bilo tedaj merilo kulture nekega naroda – pred Rusi in še kakšnim večjim narodom od nas.

Marta, zate vsi Kovačevi otroci, ker si najmlajša, vemo, da si se rodila ob pol štirih popoldne na mrzel, snežen zimski dan v torek, 21. XII. 1948. Od otrok so bili tedaj doma 15-letni Jože, 12-letna Ana in 7-letni Slavko. Mama so tedaj ležali v cimru z visoko vročino, močno kašljali in izkašljevali krvav izpljunek.   

Babica Antonija Rode je bila tisti dan slučajno v Bezuljaku na zadnjem delovnem obisku pri eni porodnici. Naš ata in babica Antonija sta se slučajno srečala pred to hišo, ko je odhajala domov. Ker je babica vedela za mamino visoko nosečnost, čeprav so porod pričakovali 15. januarja, je ata povprašala po maminem počutju. Atov odgovor, da mama ležijo in močno kašljajo, je babico vznemiril in je takoj odšla k nam. Ugotovila je, da se bliža tudi porod. Takoj je našega 15-letnega Jožeta poslala v Begunje v staro šolo k svoji hčerki, učiteljici Justi po poseben službeni kovček – torbo s potrebnimi inštrumenti. Popoldne ob pol štirih si se rodila ti.

Naslednji dan je babica mamo spet obiskala. Ker visoka temperatura mami ni padla, je babica poslala ata v Cerknico po zdravnika dr. Pušenjaka. Zdravnik je slutil, da je obisk nujen, če je ponj poslala babica. Ostro je ata vprašal: »Ste dobili avto?« Atov odgovor, da ne, je zdravnika razburil. »Na saneh se s konjem ne bom vozil!« Pred dobrim tednom je namreč voznik zdravnika s sanmi vred prevrnil. Ata so odšli iskat tisti, tedaj edini avto v Cerknici, pa ga ni bilo doma.

Po atovi vrnitvi v ordinacijo in obvestilu, da avta ni v Cerknici, je dr. Pušenjak zaskrbljeno naglo vprašal: »Kaj pa konja in sani ste dobili?« »Ne, saj ste rekli, da na sani pa ne greste!« »Hitro, hitro dobite prevoz pri kmetu poleg peka!« Zdaj je bil tudi zdravnik v skrbeh za mamo. Vedel je, da se babica za obisk zdravnika odloči res ob veliki nuji. Nato so se zdravnik, ata in voznik na saneh, ki sta jih vlekla dva konja, srečno pripeljali v Bezuljak. Babica si je oddahnila, ko je zagledala zdravnika. Drug drugega sta zelo cenila zaradi delovnih sposobnosti in odgovornosti.

Zdravnik je mamo pregledal in ugotovil hudo pljučnico. K sreči je imel s seboj edino injekcijo penicilina in jo je takoj dal mami. Posebej je naročil: »Mama naj pije veliko čaja, nobene goste hrane, kuhajte ji jabolčni kompot, deklico naj doji, kljub bolečinam v prsih. Upajmo, da bo injekcija pomagala!«    

Babica je ostala pri mami, zdravnik in voznik pa sta se odpeljala. Pri Bonačevi gostilni v Begunjah je zdravnik ukazal ustaviti in odšel v gostilno. V skrbeh za usodo naše mame je potreboval podporo šilca žganja. Možakarji v gostilni, ki so opazili zdravnikovo vznemirjenost, so vprašali, kje je bil na obisku? Kako je z bolnico? Dr. Pušenjak, sicer natančen in dober zdravnik, je v svojih skrbeh možakarjem naglo povedal: »Težko bo ostala. Morda jo bo rešila injekcija penicilina.«

Midve z Jožo sva 24. decembra popoldne prišli z vlakom na Rakek. Skupaj z drugimi meniševskimi dijaki iz Logatca in Ljubljane smo se v visokem snegu napotili čez Srnjak in skozi gozd Pretržje proti Bezuljaku. Ko smo prišli iz gozda na plano, smo zaslišali bezovski zvon, ki je vabil Bezovce k molitvi v cerkev na Sveti večer. Pot od gozda do Bezuljaka je bila zelo težka, ker ni bilo gazi, pač pa smo morali hoditi po zamrznjeni sledi dveh hlodov. Ko sva prišli do sosedove hiše, sva zagledali, da na našem ganku visi perilo. Čudno se nama je zdelo, ker se po starem običaju na Sveti večer ne sme zunaj sušiti perilo. V veži nama je Ana v eni sapi povedala:
»Pri nas smo kupili punčko pa mama so bolni.«

Mami vročina več dni ni padla. Močno so se potili. Po treh dneh je bila vzmetnica od potu premočena in mamo smo morali na Božič preložiti na atovo posteljo. Mamo je reševalo: injekcija penicilina, čaj iz pljučnika, jabolčni kompot in dojenje, kljub bolečinam v prsih.

Počasi se je mami začelo obračati na bolje.

Na Božič smo naši punčki izbirali ime. Kako? Ata so želeli Štefko, da bo imela god na praznik. Mama bi radi Genco. Božič je bil leta 1948 na soboto. Joža je šla z drugimi bezovskimi dekleti, prijateljicami in sošolkami k deseti maši v Begunje, jaz sem morala ostati doma. Izbirala sem ime sprva kar po koledarju na 21. dan vsak mesec. V Bezuljaku je veljalo pravilo, da se ne sme otroku izbirati imena v koledarju pred njegovim rojstnim dnem. In sem iskala: 21. januarja je Neža. Ne, Neža ne bo! 21. februarja je bil na koledarju Severin. Ne, Severina ne bo, ni nobene v Bezuljaku, ne na Menišiji. Potem sem zagledala na 23. februarja 3 imena in tretje je bilo Marta. »Marta bo,« sem se odločila, god pa bo praznovala 29. julija. Tista Marta je bolj znana. To bom predlagala.

Na poti domov od maše je Joža s prijateljicami v pogovoru prav tako iskala ime za našo punčko. Odločile so se, naj bi bila Marta ali Mira. Ko je Joža prišla domov, sva se v vežnih vratih srečali in druga drugi hkrati rekli: »Veš, naši punčki bo ime Marta!« Ata so želeli Štefko, a sva utemeljili, da ji ne bodo zasmehljivo rekli Štefa. In pri tem je ostalo!

Krst Marte je bil naslednji dan, v nedeljo, 26. decembra, po deseti maši v Begunjah. Bil je lep, sončen dan. Sneg se je lesketal v soncu. Isti voznik, ki je k mami pripeljal zdravnika, je na saneh pripeljal iz Cerknice tudi botra, maminega očeta Jakoba Kranjca in botro, mamino sestro Hermino Urbas. Priča pa je bila babica Antonija Rode. Jaz sem prinesla punčko do sani, ki so stale na vogalu naše hiše, in jo dala v roke babici. Ona je na saneh držala našo punčko v naročju. Marto je v Begunjah krstil župnik in dekan, gospod Franc Hiti. 

Krstne pojedine ni bilo, le domače nedeljsko kosilo in domač, v peči pečen kruh brez pečenke ali salame.

Midve z Jožo sva potem ostali doma ves teden do Novega leta, da sva pomagali mamini teti Heleni. Veliko je bilo pranja, takrat še vse na roke.

V šolo, na Učiteljišče v Ljubljano sva se vrnili šele 3. I. 1949. V razredu sem morala razredničarki povedati, zakaj sem bila odsotna ves teden. Takrat v Bezuljaku ljudje še niso pisali opravičil za odsotnost od pouka. Pred celim razredom sem iz četrte klopi pri oknu povedala glasno opravičilo: »Ostali sva ves teden doma zato, ker smo punčko kupili, mama pa so bili bolni še zaradi pljučnice. Morali sva pomagati mamini teti pri domačem delu.« Razredničarka se je namuznila in rekla:
»A, punčko ste kupili?« »Ja,« sem glasno odgovorila. Nobena sošolka pa se ni upala zasmejati ali kaj pripomniti! Tako je ves moj razred zvedel za rojstvo naše Marte.

Marta, Bog ti daj zdravja in moči vse tvoje žive dni! Pa ji nazdravimo!