1951 Ljubljana – Maksim Gaspari

Avtoportret, ki ga je Maksim Gaspari leta 1951 narisal v spominsko knjigo vnukinji Dunji Klemenčič in je natisnjen v knjigi Ivana Sivca Maksim Gaspari.

Ne vem za nobenega drugega upodabljajočega umetnika, ki bi se s svojimi deli tako povezal s slovenskim narodom, kot je to storil Maksim Gaspari. Slovencem, še posebej Notranjcem, je zapustil veličastno folklorno dediščino, ki jo prav vsi nosimo v srcu, saj smo njegove ilustracije, priložnostne tiske, razglednice in seveda slike v olju, občudovali vsi, že stoletje pa ohranjajo idilično podobo naših krajev in ljudi. Da se ohranja spomin na tega imenitnega moža, našega rojaka, nekaj drobcev o njegovem življenju in delu.

Še globoko v 19. stoletju, času Avstro-Ogrske, je prišel v naše kraje Giacommo (po naše Jakob) Gaspari, doma iz vasi Paluaro di Salino v Karnijskih alpah in v Begunjah odprl trgovino s špecerijo. Kmalu zatem se je oženil z Ivano Švigelj iz Selščka in se preselil na njen dom, kjer so imeli kmetijo, gostilno in kovačijo. Maksim se jima je rodil 1883 in v letih od 1890 do 1894 obiskoval osnovno šolo v Begunjah. Oče je mnogo potoval, se ukvarjal s trgovino z lesom, a neuspešno. Zaradi dolgov je bila 1893 domačija prodana in istega leta je fantku umrla mati, pokopana v Begunjah. Maksim je 10-leten moral k botru Tolazziju v Logatec v uk, dve leti kasneje mu je umrl še oče. Maksim je imel še tri sestre, ki so kmalu umrle, brata Jožefa, ki je odšel v svet, in 10 let mlajšega Antona, s katerim sta bila prijatelja do konca.

Boter je kmalu poslal fantiča v Kamnik v uk pri trgovcu Ivanu Murniku, kar je bilo srečno naključje. Po naročilu gospodarja, ki je opazil dečkov risarski talent, je v izložbi izpostavil z vodenimi barvicami narisan slanik, kakršni so bili tiste dni naprodaj v trgovini. Mimo izložbe je prišel ugledni živinozdravnik Josip Nikolaj Sadnikar (na njegovi hiši je danes vzidana spominska plošča), razgledan mož, ljubitelj umetnosti in zbiralec zgodovinskega gradiva, se takoj navdušil nad sliko in se odločil nadarjenemu fantu pomagati. Maksim je šel za dve leti v šolo za umetno obrt v Ljubljano, leta 1902 pa na Akademijo na Dunaj. Tega leta ob veliki konkurenci ni bil sprejet, a dobrotni Sadnikar ga je še naprej podpiral in naslednje leto je dočakal sprejem. Hvaležen študent mu je z Dunaja pisal: “Gotovo je, da ste mi več kot rodni oče, in verujte mi, da je moja vdanost do vas prva in največja.” Kasneje je šel s prijateljem Hinkom Smrekarjem še za dve leti v šolo v München. V tem času se je spoprijateljil s kiparjem Ivanom Meštrovićem in postal član društva Vesnanov, ki so ustvarjali umetniška dela pod geslom Iz ljudstva za ljudstvo. V dunajskih časih se je zbližal tudi z Ivanom Cankarjem, Oton Župančič pa je bil kasneje boter sinu Otonu.

Vrnil se je k Sadnikarjevim in se 1911 poročil s Frančiško Wurzer s Koroške. Ves čas je pridno slikal, ljudje so slike tudi radi kupovali, a zaslužiti z njimi ni prav znal. Za ceno ni barantal, pomembneje mu je bilo, da so slike ljudem všeč. Med prvo vojno, ko si je ustvarjal družino, je bilo ob vsesplošnem pomanjkanju posebej težko, slike je moral prodajati celo na cesti. Rodili so se mu trije otroci: leta 1913 hčerka Vida, dve leti kasneje Oton in leto kasneje še Breda. Leta 1924 je postal profesor na Šoli grafičnih obrti v Ljubljani, od leta 1928 pa do 1948 je delal kot restavrator v Etnografskem muzeju. Ob začetku druge vojne, ko je imel 58 let, mu je umrla žena. Vključil se je v OF in marsikateri letak, ki je tedaj krožil po Ljubljani, je bil njegovo delo.

Med vojno ga je prizadela še izguba sošolca in dobrega prijatelja Hinka Smrekarja, vodilnega slovenskega karikaturista in ilustratorja. Zadnjega septembra 1942, ko se je peljal iz Šiške, so Italijani ustavili tramvaj, pregledali potnike in pri Hinku Smrekarju našli karikaturo Musollinija, sedečega na nočni posodi. Aretirali so ga in naslednji dan ustrelili v Gramozni jami. No, manj kot tri leta kasneje, je Musollinijevo truplo z glavo navzdol viselo s strehe bencinske črpalke na Piazzale Loreto v Milanu, kamor so ga obesili njegovi rojaki.

Po vojni je Maksim Gaspari doživel zaslužena priznanja. Leta 1958 je imel veliko razstavo v Narodni galeriji, razstavljal pa je še v raznih krajih, posebej v Kamniku. Leta 1952 je prejel Prešernovo nagrado, leta 1972 pa je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Mirna ulica na Kodeljevem v Ljubljani je imenovana po njem. Tudi njegovi sovaščani iz otroštva prizadevno ohranjajo spomin nanj. V Selščku je ob umetnikovi 90-letnici odkril spominsko ploščo njegov prijatelj Lojze Perko. Umrl je 1980 v Ljubljani.

Maksim Gaspari je s slikami, knjižnimi ilustracijami, razglednicami karikaturami, diplomami in vinjetami ohranil starosvetno kulturo naših krajev. Podobe božičnega in velikonočnega proslavljanja, pogrebov, svatovanj, otroških iger, številnih slik vasi s cerkvico na griču (spominjajo na ono v Selščku), znamenj ob poti, najrazličnejših prizorov iz kmečkega življenja, tudi iz vojnih časov, so položene v duše vseh dosedanjih generacij Slovencev.

Viri:

• Ivan Sivec: Maksim Gaspari. Ognjišče, Koper, 2007
• Marjan Marinšek: Slovenska pravljica Maksima Gasparija, Ognjišče, Koper, 2007

Kraj: Ljubljana
Datum: 1951
Avtor: Maksim Gaspari
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano: 28. 8. 2019
Oblika: reprodukcija