1916 Rakek – Micka

Na fotografiji je sorodnica Jelke Domicelj. Vse, kar vemo o njej, je zapisano na zadnji strani fotografije. Zato bi tokrat povedala nekaj o tem, kdaj smo se začeli smehljati v fotografski objektiv in razmislila o tem, zakaj s(m)o pred tem pozirali zaprtih ust.

Prve fotografije so nastale že leta 1820. Zakaj so ljudje na starih fotografijah resni? Razlogov je več. Prve fotografije so lahko nastajale tudi dvajset minut in redkokateri se lahko tako dolgo smehlja. V štiridesetih letih 19. stoletja je fotografiranje trajalo kakšnih dvajset sekund, ampak smejanje je veljalo za nekulturo in je pritikalo le pijancem in neumnežem. Tudi na ustno higieno niso dali prav veliko in marsikatero zobovje ni bilo, da bi ga kazali. Baje je še cesarica Sisi imela piškave zobe in če dobro pogledate, ima na vseh slikah nasmešek Mona Lize. Morda je tudi slednji manjkal kakšen zob. Zdaj pa vsi modrujejo in ugibajo, kaj se skriva za tem skrivnostnim nasmeškom. I, kaj neki. Slabo zobovje. Ljubitelji umetnosti me bodo križali. Nič hudega, sem že vajena. Na začetku dvajsetega stoletja pa je začelo podjetje Kodak objavljati oglase z nasmejanimi modeli in led je bil prebit.

Pred mnogimi leti sem se odpravljal k Bajčku na fotografiranje za osebno izkaznico. Pred odhodom mi je ata dejal, naj se ne režim na vsa usta, kot imam navado. Nasvet sem skušala upoštevati. Ko pa me je Bajček posadil na stol, je rekel: »Pa malo zobke pokažte.« Malo sem jih res, ampak on je hotel še malo, pa še malo in na sliki se režim, kot da delam reklamo za kolodont. Zdaj, ko je demokracija, se na fotografijah za osebni dokument ne smemo smejat. Le Chuck Norris se lahko, ker se mu nihče ne upa povedati, da to ni dovoljeno. Pa sem se šla ponovno slikat. Je bila Bajčkova snaha in jaz vsa vesela in široko nasmejana pričnem s poziranjem. Je pa rekla, da se ne smem smejati. Če se smejem, je slika še kokr tolk, če ne, je pa taka kot je. Lahko bi jo postavila na vrt, pa bi vsi španski polži ušli. Sam je ena druga slika še boljša. Pa ni moja.

Lepa je in v ušesih ima murčke.

Micka, 16. 11 1916 in še nekaj, kar ne znam prebrati.

Slovarček:

• murčki: uhani zamorčki, zelo pogosti v tistih letih

Viri:

• Revija History, številka 94, 2019.

Kraj: Rakek
Datum: 16. 11 1916
Avtor: Aug. Berthold
Zbirka: Marija Žumer
Skenirano: 26. 7. 2016
Oblika: fotografija

Dopolnjeno 26. 1. 2020

Naša redna bralka Maruša je ugotovila, da fotograf, avtor te fotografije, ni kar tako, da bi ga lahko spregledali.

Avgust Berthold je z loterijskim dobitkom kupil hišo na današnji Tavčarjevi ulici v Ljubljani in odprl atelje. 1905 je dobil obrtno dovoljenje in postal eden od sedmih ljubljanskih fotografov. Štejemo ga za prvega slovenskega umetniškega fotografa.

V začetku 20. stoletja je razstavljal na več razstavah in dobil več nagrad, kar je označil tudi na tej fotografiji Micke (medalja Bruxelles).

Več o njem lahko preberemo v Slovenskem biografskem leksikonu in na Wikipediji.

Lahko si samo mislimo, kakšen splet okoliščin je Micko pripeljal v Bertholdov atelje oziroma, kot ga je imenoval sam – fotografski umetniški zavod.