1919 Milanov vrh – Parna žaga Franja Žagarja

Milanov vrh se nahaja v Gorskem Kotarju nad Prezidom, v sosednji Hrvaški, na nadmorski višini 1011 m.

Zakaj parna žaga sredi gozda

Tvornica oz. žaga je bila zgrajena v letu 1908. Franjo Žagar se je zanjo odločil kljub temu, da tam ni bilo vode. Za potrebe parnega stroja so zato zgradili velik vodni zbiralnik. Na ta način je prihranil pri prevoznih stroških, ker so v gozdu ostali nepotrebni krajniki in žagovina, kar znaša okrog 30 % teže hlodov. Ko se temu doda še zmanjšanje teže desk, ki se od časa žaganja do prevoza posušijo, je teža žaganega lesa zmanjšana na polovico.

Delavsko naselje

Milanov vrh se je hitro razvil v naselje z več kot dvesto prebivalci. Imeli so kantino, čitalnico, kapelico in šolo v poletnem času. Poučeval je učitelj iz Prezida v času, ko so bile tam poletne počitnice. Delavci na žagi so imeli že leta 1916 organizirano celo tamburaško društvo.

Požar je uničil žago

V časopisu Jutro so leta 1938 poročali o požaru. Med drugim so zapisali:

Najbolj občuti uničenje tvorniške žage delavstvo, ki je zdaj brez zaslužka …

V kratkem času dobre pol ure je bila vsa tvornica z ostalimi tvorniškimi objekti vred v ognju in vsako upanje na rešitev je bilo odveč. Tri polne ure se je okoli 200 ljudi neumorno borilo proti goreči pošasti …

Iz majhnega in zastarelega mlina v Markovcu pri Starem trgu je pokojni Franjo Žagar v teku kratke dobe pred vojno razširil svoje poslovanje na tako razsežnost, da je lahko sprejemal največje dobave za inozemstvo. Svoje podjetje je uspešno vodil ter ga visoko dvignil, da je zaslovelo preko državnih mej. Med domačim narodom je bil zelo priljubljen. Danes je na čelu podjetja g. Franjo Hmelak, ki ga enako uspešno vodi. Upamo, da bo velika tvorniška žaga spet obnovljena, česar si ubogo delavstvo nadvse želi.

Žage niso obnovili

Vzroka požara niso nikoli ugotovili in od tedaj ni več delovala. Samo delavsko naselje je bilo dokončno požgano med drugo vojno. Med drugo vojno se je tam nahajala partizanska bolnica. Po vojni je bil kraj opuščen, nekaj časa je tam delovalo le še nekaj hlevov s konji za delo v gozdu.

Danes na tem kraju stoji lovska koča in velik vodni zbiralnik, ki še edini kljubuje času.

Žaga na Milanovem vrhu je bil pomemben vir zaslužka tudi za furmane iz Loške doline, Babnega polja in Prezida. Zaslužili so s prevozom desk iz Milanovega vrha na železniško postajo na Rakek. Na ta način je služil tudi moj prapraded.

O tem, kako so se nekateri izmed njih še dodatno znašli, je moj oče v mladosti slišal pripovedovati stare furmane. Čez poletje so vozili deske (dile) iz žage na Milanovem vrhu na železniško postajo na Rakek. Na prevoznicah je bilo zapisano število naloženih desk. Za pot so običajno porabili dva dni. Prvi dan so deske pripeljali do Loške doline. Čez noči so furmani poskrbeli za tovor tako da so desko, dve ali tri po dolgem razpolovili in jih prav toliko razložili na domačem dvorišču. Naslednje jutro so po številu enak tovor peljali do končne postaje na Rakeku, ker so ga naložili na vlak. Doma pa se je počasi tudi nabrala zaloga desk.

Dopisnico je napravil domači fotograf Dragutin Žagar iz Prezida pred letom 1920. Isti avtor je na fotografiji zabeležil tudi same začetke izgradnje tega naselja. Razglednico napol zgrajene žage iz leta 1907 lahko najdete v knjigi Povjest čabranskog kraja.

Mario je veliko pripomogel pri pripravi tega prispevka s tem, da mi je posredoval fotografijo prav take slike, kot jo danes opisujem, le da je popisana. Našel jo je v Pudobu in krasi steno pri Veselovih. Zanimiva je zato, ker nam iz prve roke razkrije oz. pojasni, kaj se je nahajalo v posameznem objektu. Po uvodnem stavku pa lahko sklepamo, da jo je napisal sam lastnik ali pa eden iz njegove družine, saj se glasi “Naša Žaga na Milanovem vrhu (‘?Hrvaška?) 3 ure od ???Loža???Spodaj desno je razločno zapisana letnica 1919. Lahko da gre za letnico nastanka posnetka, še bolj verjetno pa gre za leto, ko je bila odposlana.